Avtobusna odisejada

Pravzaprav se mi zdi tarnanje nad izgubo, ki jo ima LPP, smešno. Svoje poslovanje vedno podkrepijo s podatki o tem, kako zelo se trudijo izboljšati sistem javnega prevoza, jaz pa kot redna uporabnica le-tega vem, da je sprememb, ki bi potnikom olajšale pot, bolj malo. Tudi številke o klimatiziranih avtobusih, ki jih vsako leto pred poletjem vržejo v javnost, pustijo bolj medel vtis. Na papirju je vse super, v realnosti pač ne. Klimatiziran avtobus je tudi poleti bolj sreča kot pravilo, saj to, da je vozilo opremljeno s klimo, pravzaprav še nič ne pomeni. Včasih že ob vstopu opaziš, da vsi potniki sedijo na zunanji strani dvojnih sedežev, kar − poleg pregovorne slovenske asocialnosti − pomeni tudi to, da šofer pretirava s klimo (ta namreč piha skozi šobe ob oknu, potniki pa posledično bežijo od njih). Po drugi strani pa seveda včasih takoj po vstopu opaziš, da si bo treba najti pozicijo, na kateri boš – ironično − morda ujel kakšno sapico z okna in tako omejil pritisk vročine. Preživetje na avtobusu je znanost, prav res.

Kako natanko se je LPP še poskušal približati uporabnikom? Okej, urbana je poglavje zase; jaz osebno z njo nimam kakšnih omembe vrednih težav, čeprav nisem ravno navdušena nad dejstvom, da sistem moje mestne poti pozna celo bolje od mene. Za turiste me ne skrbi, saj se tudi sama pred obiskom tujega mesta pozanimam o tamkajšnjem javnem prevozu ter se mu prilagodim. Brez večjih travm. Bolj kot težave občasnih obiskovalcev mesta me zabavajo ljudje, ki šoferju v ihti pojasnjujejo, kako so ravno prišli iz kdo ve kje in niso utegnili napolniti urbane, joj, kaj pa sedaj? Na možnost plačila z mobitelom ne pomisli nihče, na to, da je šoferju malo mar za njihove težave, pa tudi ne. Šofer šofira, za nadzor skrbijo kontrolorji, kdo bo plačal morebitno kazen, pa je tudi jasno. Sicer pa je skoraj simpatično, da nas pred šoferjem še vedno zagrabi krivda.

Kaj še vpliva na to, da se ljudje odločijo za javni prevoz? Razgled na mimobežeče ulice zagotovo ne, saj jih ob novih reklamah, v katere je oblečeno celotno avtobusno ohišje z okni vred, niti ne vidimo. Sicer so nam ob tem prijazno ponudili drugo možnost – reklamne televizorčke s kvazizanimivimi novičkami in napovedmi za dogodke, ki jih oglašujejo še ure in ure po preteku. Če res nimaš kaj drugega za početi, lahko vedno iščeš pravopisne napake in rešuješ nerodne naslove. Za kratkočasenje z branjem sicer predvsem v jutranjih urah poskrbi tudi brezplačnik, ki proti opoldnevu že zamenja vlogo in postane smet na tleh.

Recept, kako razbremeniti središče mesta in čim več ljudi spodbuditi k uporabi javnega potniškega prometa ter koles, ostaja preprost. Na prvem mestu so vedno bili in vedno bodo hitrost, priročnost in udobje, a zalomi se že pri hitrosti. Rumeni pas je na cesti bolj ali manj provizoričen, avtobusi pa večinoma izsiljujejo bolj s svojim zakonom večjega kot z dejansko prednostjo, ki je tako ali tako nihče ne upošteva. Če bi se po središču mesta dejansko vozili samo avtobusi in če bi sistem "parkiraj in pelji" vzeli bolj resno, kot smo ga, bi se lahko morda pogosteje pogovarjali o tem, da je za pot v središče Ljubljane javni promet dejansko boljša izbira. Recepta za spremembo miselnosti, po kateri mora vsak imeti svoje osebno vozilo, saj to enačimo s samostojnostjo in statusom, kot da gre za nek podaljšek naše osebnosti, nimam. Le čudim se mnogoterim ljubezenskim zvezam s kosom pločevine, ki bi morala biti sredstvo, ne domači ljubljenček.

Kakorkoli že, za nameček smo ravno zajadrali v čas šolskih počitnic, ko tudi mestni potniški promet preskoči na poletni vozni red, kar pravzaprav pomeni, da če nimate te sreče, da živite v dometu dokaj frekventnih enice ali šestice, ste, no ja, v riti. Že sedaj večina avtobusov ob nedeljah vozi na debele pol ure, kar ob lepem vremenu deluje kot skrivni načrt k spodbujanju gibanja, ob slabem pa sproža le načrte o nakupu avtomobila. LPP toži, da se jim pogostejši intervali med avtobusi pač ne izplačajo, medtem ko je dejansko dobičkonosna – če se prav spomnim − le ena linija, a ne pomislijo na to, da pravzaprav sami vzgajajo potnike, ki se izogibajo avtobusom.