Ameriški zaveznik, ki je postal tudi za ZDA preveliko breme

Hosni Muhammad Mubarak dolgoletni egiptovski predsednik, ki je nekdanjo zibelko civilizacije spremenil v državo avtokracije in nesvobode. Potem pa se je pred skoraj tremi tedni dokončno prebudilo zatirano egiptovsko ljudstvo – zgodila se je arabska pomlad. Na koncu pa je egiptovski samodržec le spoznal, da so njegovi dnevi preteklost in odstopil! In množica na egiptovskih trgih in ulicah, zlasti v Kairu je bila navdušena. "Naj živi Egipt, mati vsega sveta," so po odstopu Mubaraka v petek navdušeno ponavljali egiptovski protestniki. V množičnih protestih, ki so se začeli pred skoraj tremi tedni in se sprevrgli tudi v zelo krvave spopade med nasprotniki in pristaši Mubarakovega avtokratskega režima, so protestniki zahtevali takojšen Mubarakov sestop z oblasti. "The end," je bilo za razočarano, ogorčeno in zatirano velikansko množico Egipčanov , edini sprejemljiv odgovor egiptovskega predsednika. Ta se je na veliko upiral in kupoval čas. Potem pa je prišel veliki petek, ko je Mubarak postal preteklost, vojska, ki mu je dokončno odrekla podporo, pa bo zagotovila vse potrebno za poštene volitve, svobodo in miren prehod v demokracijo. Samo to pa so tudi zahtevali egiptovski protestniki! Za mnoge nekaj samoumevnega, za Egipčane sanje, ki bodo po dolgih desetletjih izrednih razmer končno postale realnost. Tudi Američani so se na koncu odrekli Mubaraku Mubarakovo zagotavljanje, da septembra ne bo že sedmič kandidiral za prvega moža v deželi faraonov, nezadovoljne množice ni zadovoljilo: Dovolj je! "Čas je za spremembe, za tako želeno demokracijo,"so v en glas vzklikali prebujeni Egipčani. In končno je tudi največji egiptovski zaveznik ZDA – v maniri ameriškega predsednika Obame dal vedeti, da se v deželi ob zgodovinskem Nilu, ki še vedno daje kruh marsikateremu Egipčanu, dogajajo zgodovinske spremembe. "Egipt potrebuje miren prehod v demokracijo," je sporočil ameriški predsednik Barack Obama. Verjetno ne najbolj navdušen, da se je moral posloviti od brezpogojnega zagovornika ameriškega interesa na tem strateško še kako pomembnem območju vedno nemirnega Bližnjega vzhoda.

Mubarak, skoraj 83-letni "vojak" z vrhunsko vojaško izobrazbo, šolal se je tako na vzhodu kot zahodu, je v politiko zakorakal v zgodnjih sedemdesetih letih, že v času nekdanjega egiptovskega predsednika Anwara al Sadata, ko je postal njegov podpredsednik. Po Sadatovem umoru leta 1981 je postal prvi mož zdaj več kot 80-milijonske arabske republike Egipt. Čudežno je preživel atentat na al Sadata, bil je celo ob njem, ko so islamski skrajneži med vojaško parado v Kairu končali življenje priljubljenega predsednika. In nastopil je Mubarak in čas njegove skoraj tridesetletne vladavine trde roke. Nekdanji poveljnik egiptovskega vojaškega letalstva, ki je preživel kar sedem atentatov, se je po mnenju številnih političnih analitikov na oblasti obdržal tako dolgo le zato, ker je znal sila prefinjeno politično trgovati z zahodom, zlasti z ZDA, ki so velikokrat zamižale na obe očesi, ko je Mubarak teptal človekove pravice in z uzakonjenim izrednim stanjem obračunaval s svojimi političnimi nasprotniki. Da so mu bile demokratične metode vladanja zelo tuje, je vedno znova dokazoval v volilnem času, ko so policijske sile redno zapirale voditelje opozicije. V ZDA so vsa ta leta Mubarakovega vladanja verjeli, da je prav on prvi in edini steber boja proti islamskim skrajnežem, ki jih pooseblja Muslimanska bratovščina. Zdaj je očitno napočil čas, ko se bodo tudi v Egiptu počasi rodile demokracija, svoboda in poštene volitve.

Val nezadovoljstva se širi, kje se bo ustavil? Hosni Mubarak je zdaj preteklost,tako kot je še bolj oddaljena preteklost tunizijski predsednik Ben Ali, ki je po množičnih protivladnih protestih moral oditi januarja letos. Vprašanje je zdaj, kdo bo naslednji? Kateri avtokratski režim je naslednji cilj leta in desetletja tlečega nezadovoljstva zatiranih arabskih množic? Virus arabske pomladi se nezadržno širi. Neredi v Alžiriji, Jemenu…napeto je v Jordaniji, pa tudi Saudski Arabiji, že tradicionalno zelo prijateljskem in partnerskem režimu vseh dosedanjih ameriških administracij . V ZDA se zavedajo, da je za virus nezadovoljstva in protestov treba čim prej najti protivirus, sicer se bo val nezadovoljstva širil in širil ... Tega pa si ne želijo. V Egiptu morajo najti pravega "partnerja" za pogovore, zdaj ko je odšel Mubarak. Na oblasti je vojska, kar nikakor ni dobro, ampak zavezala se je, da bo zagotovila miren prehod z novo civilno oblastjo. Opozicija je še nebogljena in razdeljena, mnogi njeni voditelji pa bodo po mnogih letih šele zagledali luč dneva. Za pogovore o prihodnosti te več deset milijonske dežele prihaja najpomembnejši čas. In to v ZDA še kako dobro vedo. Tudi ali zlasti zaradi strateško izjemno pomembnega položaja dežele ob Nilu in samega Sueškega prekopa. Egipt je tisti ameriški bližnjevzhodni strateški steber, kateremu se Američani tudi zavoljo Izraela ne morejo in nameravajo odpovedati. Od prihodnosti Egipta pa bo v mnogočem odvisen tudi prihodnji zemljevid tega dela sveta.