Amerika danes in jutri: Obamova strategija nacionalne varnosti

Gre za 60 strani dolgo besedilo, katerega pomena ni priporočljivo niti precenjevati niti podcenjevati. Vrednost dokumenta je v tem, da pokaže, kako ameriška politika vidi sebe in svet, kar lahko mnogokrat olajša razumevanje stvari. Ni pa to seveda nujno. ZDA zopet na poti mednarodnega sodelovanja Večina medijev je poročala o radikalnem odklonu od Bushevega unilateralizma. ZDA naj bi se vrnile na pot mednarodnega sodelovanja ipd. Sicer je res, da je dokument izšel šele prejšnji teden in bo zato na bolj poglobljene analize treba še malce počakati, toda kdor govori o Obamovi odpovedi unilateralizmu, zadeve ni dovolj pozorno prebral ali pa je samo povzel PR-ovsko poročilo – ali pa oboje. Na tej točki je treba biti natančen in strategije ne zamenjevati s taktiko. Na str. 22 v modrem okvirju z naslovom Uporaba sile zelo jasno piše: "ZDA si morajo pridržati pravico do unilateralnega delovanja, če je to nujno za zaščito naše nacije in naših interesov, vendar se bomo pri tem poskušali držati standardov, ki veljajo pri uporabi sile." Pod to, pa tudi pod večino preostalega teksta, bi se Bush brez večjih težav podpisal.

Razlika med Bushem in Obamo

Razlika med njima se skriva nekje čisto drugje. Obamov dokument se začne takole: "V naši zgodovini so se Američani vedno znova srečevali s trenutki prehoda in jih oblikovali. Tole je gotovo eden od njih. Živimo v času daljnosežnih sprememb." Glavni politični zastavek je zato naslednji: "… oblikovati spremembe, ne pa biti oblikovan od njih" – kot kaže, je nekdo bral Machiavellija. Tisto, kar po Obami tako usodno določa tranzicijski moment in ga dela enkratnega in neprimerljivega, je dejstvo, da so sadovi zmage v hladni vojni dokončno použiti, kapital izčrpan in poti naprej zarasle z neprehodno džunglo globalizacije. Če se je Bush še lahko skliceval na sedanjost in jo celo hotel velikodušno prinesti v domove tistih, ki so živeli nekje v preteklosti, Obama te možnosti nima več. Sedanjost je postala past, iz katere se je treba izkopati. Kdo si vendar želi živeti v takšni sedanjosti?

Štiri leta ali celo stoletje ... Bushevo in Obamovo strategijo ločujejo štiri leta, vendar se zdi, kot da bi bilo vmes celo stoletje. Takoj se vidi, da avtorji Bushevega dokumenta pripadajo neki drugi generaciji. Njihova referenca je hladna vojna ("ZDA so na začetku dolgega boja, ki je podoben tistemu, s čimer se je naša država spopadala v zgodnjih letih hladne vojne."), zato navezovanje na Trumana in Reagana. V skladu s tem vidijo položaj iz ideološke perspektive: "Vendar nam zdaj grozi nova totalitarna ideologija, ideologija, ki ni utemeljena s sekularno filozofijo, temveč s perverzijo častivredne religije." Avtorji Obamove strategije, nasprotno, živijo v postideološkem svetu. Njihov napor je po logiki stvari najprej usmerjen v konceptualizacijo "sveta, kakršen je" in "sveta, kakršnega želimo", na kar se potem opira vse ostalo. Mimogrede, precej bedna konceptualizacija, sami klišeji; če je to vse, kar zmorejo, potem …

Potrebni bodo boleči kompromisi

Kdor hoče najti razliko med Bushem in Obamo na vsebinski ravni, bo razočaran. Toda če dobro pomisliš, glede na stanje stvari (iste vojne, isti sovražniki, isti zavezniki itd.) drugače niti ne more biti. Je pa velika razlika v pogledu oziroma mestu, s katerega gledata. Bush je vedel, da so mednarodne institucije, nastale po drugi svetovni vojni, zastarele, vendar ga to ni pretirano motilo. Njegova Amerika je bila nad njimi. Pa tudi ko govori o spremembah, je to le del dobro znane retorike. On se bojuje za trenutno stanje, za Ameriko, "kakršna je". Obama je v popolnoma drugem položaju, zanj so spremembe bistveni del strategije. On se bojuje za Ameriko, "kakršno si želimo", se pravi Ameriko, ki bo sposobna znova prevzeti vodilno vlogo v svetu. Za to naj bi konec koncev dobila mandat od zgodovine – izjemnost nacije, ki jo sestavljajo ljudje vseh ras, religij in kultur; katere korenine so v vseh državah sveta; ki je igrala ključno vlogo v procesu globalizacije; katere institucije so oblikovane tako, da upoštevajo pravice in dostojanstvo slehernega posameznika … Nerodno je le to, da "vir njene moči", to je ekonomija, ne omogoča več ne vem kako ambicioznega angažmaja. Potrebni bodo zelo zelo boleči kompromisi.