Tisti stavkajoči v luki, ki delajo za 500 evrov mesečno

Pred vhodom v pristanišče in ob bližnjem parkirišču jih je vsak dan več. Vedno bolj jim je jasno, da nikomur ni mar za njih, a še vedno jim ni zmanjkalo dostojanstva in humorja. Niti jeze: "Tu smo za 500 evrov za 24 dni v mesecu vsega dela, ki nam ga naložijo, naši šefi pa imajo mastne pogodbe z Luko," pove eden od čakajočih pristaniških delavcev, ki dela prek pogodbenega izvajalca. "Ne slišijo niti naših pogajalcev, kaj šele nas, še tistega, kar smo povedali, niso objavili niti na državni televiziji, nihče noče slišati za nas," mu pritrdi sosed. "Mi nismo isti kot žerjavisti, razumem in podpiram tudi njih, njihovo delo je odgovorno in zahtevno, a oni dobijo okoli 1500 evrov mesečno, jaz pa tretjino tega zneska," pojasni naslednji, ki obenem potoži, da javnost ne razume, da se v Luki dogaja več protestov in ne en sam. "Z zaposlenimi se vsaj pogovarjajo" "Zaposleni stavkajo v Luki, nam ne pustijo zraven, da ne bi bili močnejši, vas pa ne pustijo noter, da ne bi prišlo v javnost," doda naslednji. "Tudi njih so zanemarili, a z njimi se vsaj pogovarjajo," se opogumi še eden, ki je sprva gledal nezaupljivo našo novinarsko navzočnost. A svojih imen ne razkrijejo. Izjave in odgovore v njihovem imenu podaja predstavnik sindikata kooperantov izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper Predrag Topić. Ko spregovori, pospremijo kolegi njegove besede z bučnim odobravanjem. "Razen novih pritiskov, danes ni nič novega. Pozivajo nas, da podpišemo odpovedi, ki naj bi jih že dobili. Sindikat ni bil pripravljeni na te poteze, je pa s srcem podprl, ker je čas, da ljudje, država na čelu s predsednikom, predstavniki vlade, lokalna skupnost in vsi drugi, ki živijo od Luke Koper, vidijo te ljudi in spregledajo, da se v Luki Koper dogaja nekaj zelo čudnega, česar nočejo razkriti."

Na vprašanje, kaj to je, se je vsul plaz: "Ogromne kršitve v zvezi z delavci. Delavec tam ni več varen, veliko je dela, dela se prek vseh norm, kdor ne verjame, naj samo pogleda ure prihoda in odhoda na vhodu, kjer so dokazi za inšpekcijo. Ugotavljamo, da so na nekaterih terminalih delavci na črno brez kakršnihkoli pogodb, na terminalu za razsuti tovor so brez primerne varnostne opreme, kar je nedopustno. Ti delavci sploh ne morejo več delati pod temi pogoji, naše pogodbe sploh ne držijo …"

"Suženjstvo!" … je soglasno zavpilo več delavcev. Topić nadaljuje: "Čas gospodarske krize so dobro izkoristili, da so suženjstvo okrepili, delo v Luki narašča, kar sta prej delala dva, zdaj dela samo eden. Vsak teden se zgodi vsaj ena nesreča, delavci pa ne dobijo odškodnin ali bolniških."

In kje on vidi rešitev? "Moramo sesti za mizo, se pogovoriti in razčistiti razmere. Podprli bomo vsako vodstvo, ki je to sposobno," je sklenil Topić.

Takoj, ko se je poslovil od mene, je nagovoril svoje kolege: "Gremo v kolono, sprehodimo se tu v krog pred vhodom v Luko." V trenutku so stopili vsi kot eden v neskončno kolono. "Tako smo kot zaporniki, tudi oni so tako sprehajajo eno uro na dan," mi pove eden, ki me je prej videl, da sem se pogovarjal z njihovim sindikalnim poveljnikom.

Kolektivna pogodba naj velja za vse "Prišel sem že včeraj in se pogovoril z delavci, največji problem delavcev IPS je, da ni sistemske zakonodajne rešitve, zato sem poslal dopis predsedniku vlade, da čim prej zagotovi take zakonske pravice, kot jih imajo tudi redno zaposleni, torej kolektivna pogodba, ki bi veljala za vse. Če ne, verjamem, da bodo žerjavisti, katerih protest je druge narave, dosegli svoje, tu pa gre za sodelavce, ki jim izražam solidarnost," je povedal Franco Juri, ki je na zadovoljstvo protestnikov preživel nekaj časa z njimi. Juri pogreša tudi učinkovitejše delo inšpektorjev in večjo družbeno odgovornost gospodarskih objektov. "Naj vlada prisluhne tem ljudem in pride sem," je povedal. Na vprašanje, ali se bo to tudi zgodilo, odgovarja: "Ne vem, jaz sem samo poslanec – in to opozicijski poslanec."

"Morajo vztrajati!" Nedaleč, a vendarle v varni razdalji drevesne sence izražajo svojo podporo tudi razmeroma maloštevilni vozniki tovornjakov. Kakih dvajset jih je in se sprašujejo, kje so ostali. "Po svoje jih razumem, bojijo se za službe, a če ne stopimo vsi skupaj, ne bo nič," mi pove eden, ki mi ni želel povedati imena, še manj pa se fotografirati. Tudi ko jih mimoidoči protestniki povabijo v kolono, se temu prijazno izognejo: "Nekdo mora stati tudi tukaj, mar ne?"

A imajo tudi vozniki veliko povedati čez svoje delodajalce. "Kaj ti naj rečem? Delam 11 ur, še do doma ne pridem, že kliče šef in pravi: 'Pelji spet v luko.' Če ga odklonim, me bo takoj nagnal iz službe, če pa ubogam, sem v prekršku zaradi prekoračitve dovoljenega dnevnega časa vožnje in me lahko še 28 dni po tem izterjajo po zapisu na kartici."

Ko gledajo nemočne pristaniške delavce pogodbenih izvajalcev, se zavedajo, da je od njihove vztrajnosti odvisno tudi, kaj bo z njimi: "Morajo vztrajati, če ne bodo, bo to konec tudi za nas in ne samo za njih."

Kljub odpovedim odločnost ne popušča Jezni, a vendarle ne tudi obupani pristaniški delavci so med tem že končali svoj sprehod. Tudi zato, ker so varnostniki začeli izgubljati potrpljenje zaradi nakopičenih tovornjakov, ki niso mogli mimo. In zopet so se vrnili v senco pokritega parkirišča in nadaljevali s čakanjem na sogovornika in rešitev. Za zdaj še potrpežljivo, toda do kdaj? Nastale razmere so, pravijo, trpeli dolga leta in zdaj preprosto niso mogli več. Poti nazaj ni več. Nekateri naj bi že dobili odpovedi, tako da res nimajo več kaj izgubiti. Čeprav jih je skoraj 200, so vendarle sami, ker jim nihče ne prisluhne. Kot da jih ni. A vdali se, pravijo, tokrat ne bodo.