Se bodo cene hrane na svetovni ravni umirile?

To nam je v pogovoru zatrdil agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, ki smo ga vprašali, zakaj so cene hrane na svetovni ravni decembra lani znova porasle in so bile najvišje po juniju leta 2008, kar je razvidno iz poročila Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO).

Zaloge žit na svetovni ravni so namreč po vseh statistikah povsem ustrezne in ne kažejo na neko neuravnoteženo situacijo, zaradi katere bi lahko utemeljevali njihove visoke cene. "Torej zaloge, proizvodnja in napovedi za proizvodnjo v naslednjih letinah so takšne, da ne utemeljujejo nobenega pritiska na cene in je težko kakorkoli napovedovati nadaljnje gibanje te vztrajno visoke cene žit. Če bi nekdo bil pripravljen prodati ceneje, bi se seveda cene na globalni ravni začele zniževati," pove Kuhar.

Potem so tu po Kuharjevih besedah še ozki politični posegi, kot je bil lani poleti na primer ruski, ko so zaradi suše in požarov ustavili izvoz žita do konca leta in tako zelo grobo posegli v neke ustaljene tržne mehanizme. Šlo je za politično motivirane ukrepe oziroma posege v ekonomijo in od takrat naprej krč na trgu ni popustil.

Kaj torej vpliva na tako visoko raven cen?

Novejšega datuma je en pomemben dejavnik, ki ga prej ni bilo, to je, da se je zaradi gospodarske krize ter nizkih kapitalskih donosov in naložb v običajne produkte, kamor skladi nalagajo likvidnost, ta denar prenesel na trg kmetijskih surovin. To pomeni, da so se investitorji umaknili iz prodaje delnic in ta denar prenašajo v finančne inštrumente, ki jih nalagajo v kmetijske surovine. Torej na delovanje trgov s kmetijskimi surovinami v čedalje večji meri vplivajo tudi tipični borzni in finančni mehanizmi. Zaradi tega imamo neko novo povpraševanje finančnih investitorjev, ki seveda vpliva na celotno sliko na kmetijskih trgih.

Izrazito visoka je rast cen sladkorja …

Sladkor dosega nekajdesetletne rekorde, kar je posledično posledica preusmerjanja proizvodnje sladkorja ali pa povečevanja proizvodnje bioetanola. Surovine za proizvodnjo sladkorja so tudi surovine za proizvodnjo bioetanola, kar predstavlja nov pritisk na pomembno surovino, ki vstopa v marsikatero prehransko industrijo kot sestavina ali pa kot končni proizvod do uporabnikov. Tako lahko indekse zelo požene navzgor.

Bodo ti pritiski vplivali na cene hrane tudi pri nas? V Sloveniji teh alarmantnih situacij nimamo in tudi ni nobenih razlogov zato. Pri nas ti cenovni pritiski niso tako veliki, razen pri verigi žit, kjer se ravno tako soočamo z nerazumljivim pritiskom.

Kdo bo najbolj prizadet? Države tretjega sveta?

Ključen pritisk je prek sladkorja in tudi žit. Toda lakota bi bila problem, tudi če ne bi bilo teh podražitev. Na eni strani imamo milijardo ljudi, ki so lačni, na drugi pa več kot pol milijarde ljudi, ki so patološko debeli. To je resen civilizacijski problem, ki ga je težko rešiti. Neke ambicije politikov na svetovni ravni sicer so, vendar ni rezultatov, ker kljub vsemu na koncu delujejo parcialno in rešujejo svoje lastne interese. To, kar je poleti naredila Rusija z žiti, je popolnoma necivilizirana akcija, ki so jo utemeljevali ozko nacionalno. Oni pač rešujejo ozke politične interese in ob tem se prav veselo požvižgajo, kako to vpliva na dogajanje po svetu. Dokler bo to delovalo na takšen način, ne bo rešitve.

Kakšne so napovedi?

Ena možnost je, da se cene hrane še bolj dvignejo, kar je precej verjeten scenarij, saj povpraševanje po njej ne bo upadlo, s čimer je pravzaprav vzpostavljen vzvod za dvigovanje cen. Druga možnost pa je, da razviti svet nerazvitega, kjer je prisotna lakota, usposobi, da sam proizvaja hrano. Vendar si razviti svet tega ne želi, ker to pomeni, da sami sebi odrežemo kruh oziroma multinacionalkam iz razvitih držav, ki prodajajo hrano nerazvitim državam in nadzorujejo oskrbne sisteme. Mi ne dovolimo nerazvitim državam, da bi si same postavile oskrbne verige s hrano. In tako imamo konstantno nesorazmerje v teh oskrbnih sistemih.

Torej se stvari nikoli ne bodo uravnotežile?

Ne vem. Aktivnosti, ki so jih globalne vlade zmožne zastaviti in izvesti, niso dovolj, da bi se prehranski sistem stabiliziral. Zadeva se pravzaprav še poslabšuje, zlasti z gospodarsko krizo. Z recesijo se države vedejo še bolj parcialno. Rusija, na primer, ni bila ogrožena z lakoto, vendar je želela zagotoviti nek protekcionizem in razvojni potencial za svoje lokalne ponudnike, za svoje nacionalno gospodarstvo in je pač sprejela ukrepe, ki niso v nekem ustaljenem gospodarskem bontonu. Nato pa so ji sledile še druge države, velike proizvajalke žit, kot sta na primer Ukrajina in Azerbajdžan. Če pa bi želeli rešiti problem zelo velikega nihanja cen in lakote, fenomena sta namreč precej povezana, bi potrebovali nek skupen nastop držav.