Nekoč, da Evropa ni bila lačna, danes, da je zdrava in zelena

Čeprav so se naloge in cilji SKP skozi leta glede na družbeno-ekonomske razmere v Evropi spreminjali, pa je temeljni cilj skupne evropske kmetijske politike še vedno okrog 500 milijonom državljanom EU zagotoviti zadostno izbiro varne in kakovostne hrane (žita, mesa, mlečnih izdelkov, sadja, zelenjave …) po sprejemljivih cenah ter z različnimi ukrepi in zakonskimi predpisi poskrbeti za varovanje okolja in rastlin, zdravje ljudi, dobro počutje živali ter varnost in zdravje pri delu.

Ta cilj tudi za novo finančno obdobje SKP, od 2014 do 2020, še naprej ostaja eden od temeljnih, ki jih je pred časom predstavila evropska komisija in o katerih se zdaj intenzivno pogajajo kmetijski ministri držav članic. Države imajo namreč glede na svoje specifične razmere v kmetijstvu različne interese.

O jubileju SKP tudi na sejmu Agra v Gornji Radgoni Obeleževanje jubileja skupne evropske kmetijske politike poteka tudi v Slovenji, med drugim mu bodo precej pozornosti namenili tudi na bližnjem kmetijsko-živilskem sejmu Agra v Gornji Radgoni, ki bo konec avgusta. Tam bo namreč na ogled razstava o 50-letnici SKP avtorja Marjana Papeža, ki je del širšega komunikacijskega projekta SKP – kakovost, varnost, blaginja, razvoj –, katerega cilj je osveščanje prebivalcev Slovenije o pomenu SKP, njenih dosežkih in izzivih, ki ga v tem letu izvaja Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS). Projekt, vreden več kot 230 tisoč evrov, polovično financira Generalni direktorat Evropske komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja.

Po vojni glavna skrb za zadostne količine hrane Pred pol stoletja, ko je Evropa še okrevala po rušilni vojni in trpela pomanjkanje, je bila glavna naloga stare celine obnoviti infrastrukturo, gospodarstvo in zagotoviti zadostne količine hrane. Skupna evropska politika, ki temelji na rimski pogodbi iz leta 1957, je tako morala poskrbeti predvsem za subvencioniranje proizvodnje hrane in cen z odkupi presežkov. Drugi cilji pa so bili povečanje storilnosti v kmetijstvu in racionalizacija kmetijske pridelave, zagotavljanje primerne življenjske ravni na podeželju, stabiliziranje kmetijskih trgov, zagotavljanje nemotene oskrbe potrošnikov s hrano po sprejemljivih cenah …

Dejanski začetek SKP sega v leto 1962, ko je po petletnih usklajevanjih uradno začela veljati in ko je med šestimi državami, Francijo, Nemčijo, Italijo, Nizozemsko, Belgijo in Luksemburgom, začel delovati enoten trg s kmetijskimi pridelki.

Sistem, po katerem je bila vrednost podpore kmetu odvisna od količine pridelane hrane, je posledično v sedemdesetih in osemdesetih letih ob nizkih cenah hrane na svetovnem trgu privedel do kmetijskih presežkov. Zaradi tega jih je bilo treba izvoziti in skladiščiti, oboje pa je zahtevalo vedno več proračunskih sredstev.

S spremembami v kmetijski politiki je ob koncu osemdesetih let z uvedbo kvot za proizvodnjo kmetijskih pridelkov, omejitvami podpor za obdelovalne površine in število živali, nadomestilom za neobdelane površine, spodbujanjem setve industrijskih rastlin in drugimi ukrepi, SKP presežke uspelo odpraviti.

Za razvoj podeželja in manjše stroške SKP Na prelomu tisočletja se je SKP usmerila v razvoj podeželja in zmanjšanje svojih stroškov. Tako je po letu 2003 skupna evropska kmetijska politika kmetom predpisala ukrepe in postopke za varovanje zdravja ljudi, okolja, rastlin in dobrega počutja živali in finančno spodbujala težje dostopna podeželska območja, kjer bi se kmetijstvo sicer opuščalo, kmetijske površine pa bi se zarasle.

Skupna evropska kmetijska politika je z različnimi raziskovalnimi projekti spodbujala tudi inovacije na področju kmetijstva in predelave hrane, skrbela za povečanje produktivnosti in zmanjšanje okoljskih učinkov, na primer z uporabo stranskih proizvodov kmetijske pridelave in odpadnih proizvodov pri proizvodnji energije.

Mehanizmi finančne podpore za evropske kmete Izvajanje SKP temelji na dveh najpomembnejših mehanizmih za koriščenje evropskih proračunskih sredstev, namenjenih kmetijstvu. Prvi so neposredna plačila, do katerih so upravičeni vsi, ki obdelujejo kmetijska zemljišča in pri tem upoštevajo zahteve in načela dobre kmetijske prakse – varovanje okolja, zdravja ljudi, živali in rastlin ter skrb za dobro počutje živali –, izpolnjujejo higienske standarde na kmetijah in tako naprej. V Slovenji tako beležimo 60 tisoč vlog za neposredna plačila, pravi Marjan Papež iz KGZS, ki ob tem še dodaja, da je 15 tisoč ljudi tudi kmetijsko zavarovanih.

Drugi finančni mehanizem pa se izvaja s programom razvoja podeželja (PRP), ki ga na podlagi skupnih izhodišč pripravi vsaka država članica glede na posebnosti svojega kmetijstva. Do teh sredstev so upravičeni tisti, ki se odločijo za naložbe. Ker se denar v kmetijstvu obrača počasi, Evropa prispeva del sredstev, s čimer omogoča ali pospešuje konkurenčnost evropskega kmetijstva. Pomembno pri naložbah je, da mora približno polovico sredstev zagotoviti kmet sam, še pojasnjuje Papež.

Za skupno evropsko politiko je bilo na začetku namenjeno tudi do 70 odstotkov evropskega proračuna, zdaj pa je ta delež padel že pod 40 odstotkov, saj se sredstva vedno bolj selijo v kohezijske programe, dodaja Papež. Slovenija v zdajšnjem finančnem obdobju SKP, ki se izteče prihodnje leto, prejema okrog 144 milijonov evrov na leto.

Evropsko kmetijstvo pred novimi izzivi Evropska unija, ki je še vedno največja uvoznica hrane na svetu, hkrati pa druga največja izvoznica, se na področju kmetijstva pred začetkom novega finančnega obdobja 2014–2020 sooča s številnimi izzivi. Še posebej v razmerah finančne in gospodarske krize, naraščajočih cenah surovin in hrane na svetovnem trgu, podnebnih spremembah in pričakovanega porasta števila prebivalstva do leta 2050. K vsemu temu velja še dodati, da se je EU ob pogajanjih o liberalizaciji svetovne trgovine zavezala, da bo do leta 2013 popolnoma odpravila vsa izvozna nadomestila in zmanjšala uvozne dajatve za kmetijske pridelke.

V luči navedenih okoliščin je pred časom evropska komisija v Bruslju razkrila usmeritve in cilje skupne kmetijske politike za novo finančno obdobje 2014–2020. Ob že omenjenih izvornih ciljih je namen reforme povečanje konkurenčnosti, vzdržnosti in trajnosti evropskega kmetijstva, kar naj bi dosegli s paketom desetih ukrepov, ki jih je predstavil evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Dacian Ciolos.

Neposredna plačila še naprej steber SKP Med ključne ukrepe spadajo bolj pravično razdeljene in ciljno usmerjene podpore kmetom, pri čemer neposredna plačila še vedno ostajajo prvi steber skupne kmetijske politike (enotna višina neposrednih plačil na ravni države in regije, plačila le za aktivne kmete, zgornja meja 300 tisoč evrov na kmetijsko gospodarstvo), učinkovitejši mehanizmi za odzivanje na krize (močne spremembe cen zaradi konkurenčnosti kmetijskega sektorja), večja ekološka usmeritev (30 odstotkov neposrednih plačil za optimalno rabo naravnih virov), dodatne investicije v raziskave in razvoj in bolj uravnotežena prehranska veriga z ne preveč posredniki.

Ob tem pa še krepitev kmetijsko-okoljskih pobud, pomoč mladim kmetom, podpora zaposlovanju in podjetništvu na podeželju, večja pozornost ranljivim območjem in poenostavitev administrativnih postopkov.

Slovenija za večjo prožnost Slovenija predlagane ukrepe ocenjuje z vidika dejstva, da našo kmetijsko krajino sestavljajo majhne kmetije, precej težje dostopnih območij za kmetijsko pridelavo, specifične talne in podnebne razmere, zaradi česar je naše kmetijstvo precej občutljivo.

V okviru pogajanj za novo finančno obdobje SKP se zato naša država, kot pravijo na kmetijskem in okoljskem ministrstvu (MKO), zavzema za večjo prožnost nove SKP, kar pomeni za sistem, prilagojen razmeram posameznih članic EU. Ob dejstvu, da EU predlaga enotna neposredna plačila na ravni države oziroma regij, se Slovenija zavzema, da se ohrani možnost različnih višin neposrednih plačil glede na lego kmetijskega območja in rabo tal in da se zagotovi daljše prehodno obdobje za prehod na nov sistem, poleg tega pozdravlja tudi možnost uporabe neposrednih plačil vezanih na proizvodnjo in ne le na hektarske površine.

Ozelenitev kmetijske politike = več administriranja? Ministrstvo in drugi kmetijski deležniki v državi pa se v odzivu na predlagane rešitve nove SKP bojijo, da bi se z njimi še povečalo administriranje, sploh ko gre za zahteve pri ozelenitvi kmetijske politike, kar v praksi pomeni še strožje ekološke zahteve za kmetovanje na občutljivih območjih in tudi s tem povezana neposredna plačila.

Kot je pred časom v Delu zapisal agrarni ekonomist Emil Erjavec, je ozelenitev neposrednih plačil osrednja točka zakonodajnega predloga evropske komisije, saj bi za izpolnitev okoljskih pogojev za pridobitev neposrednih plačil namenili 30 odstotkov sredstev za neposredna plačila, kar na leto znaša 12,5 milijarde evrov in pomeni petkrat več od dozdajšnjega obsega sredstev kmetijskih okoljskih ukrepov v okviru politike razvoja podeželja.

Sicer pa se bo v celotnem novem finančnem obdobju do leta 2020 na ravni EU za izvajanje ukrepov skupne kmetijske politike namenilo 435,5 milijarde evrov oziroma 37 odstotkov celotnega evropskega proračuna.

Evropska komisija predlaga tudi, da bi se nekoliko zmanjšala neposredna plačila državam, kjer so zdaj nad povprečjem EU, v prid državam, ki so pod povprečjem. To med drugim pomeni, da bi se Sloveniji sredstva s 144 milijonov zmanjšala na 138 milijonov evrov letno.