Mencinger: Oblast bi morala umirjati strasti, namesto da deluje histerično

To je ob 20. obletnici plebiscita povedal takratni podpredsednik vlade Jože Mencinger. Kot pravi, rešitev za izhod iz krize ne pozna, zdi pa se mu, da bi morala oblast umirjati strasti, namesto da deluje histerično.

Kako se spominjate dogajanja pred in po plebiscitu? Ne sodim med tiste, ki so imeli 1000-letne sanje o slovenski samostojnosti. Zame je bil izhod iz Jugoslavije bolj izhod v sili, podobno kot priključitev EU in tako naprej.

Kakšno vlogo pa ste odigrali v tistem času? V tistem času je bila moja funkcija pravzaprav pripravljati stvari za vsak slučaj. Tako sem bil udeležen pri pripravljanju denarnega sistema. Že oktobra 1990 smo natisnili bone in pripravili druge makroekonomske ukrepe, ki so se pozneje izkazali kot zelo dobri. Bila je vedno neka negotovost, ker nisi vedel, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Obenem pa sem v javnosti nastopal bolj kot zaviralec, ker ni bilo pretirano pametno pripovedovati, da imamo že natisnjen denar in podobno. Takrat sem računal na carinsko unijo, politiki pa so govorili o konfederaciji ali pa asimetrični federaciji.

Številni si lastijo zasluge za osamosvojitev, tudi po toliko letih različno gledajo na tisti čas. Ne lastim si nikakršnih zaslug. Šlo je za nek zasilni izhod. Zaradi večje homogenosti sem sprejel razloge, da lahko naredimo dober ekonomski sistem in da imamo dobro ekonomsko politiko. Pri zaslugah je pa tako, da bo pet ljudi, ki so bili pri istem dogodku, čez 20 let povsem drugače opisalo dogodek in vsak bo prepričan, da ga je opisal povsem pošteno. Ljudje premlevajo in običajno svoje zasluge povečajo, tuje pa malo zmanjšajo zato, da se njihove povečajo.

V prvi slovenski vladi ste bili podpredsednik vlade, pristojen za gospodarstvo. Kakšna je bila takrat vaša vizija Slovenije? Takrat sem predvsem mislil, da moramo vzpostaviti nek normalen gospodarski sistem, to pa je bilo po mojem mnenju socialno tržno gospodarstvo, kakršno je bilo v Evropi. Moram reči, da so se od takrat, ko sem začel o tem razmišljati kot gimnazijec in sem se začel proglašati za socialdemokrata, pa do takrat, ko sem bil na oblasti, stvari v Evropi že zelo spremenile. Ne v smeri, ki bi jo hotel. Vedno sem prisegal bolj na socialni del tržnega gospodarstva, kot pa ne. To so bile moje vizije, o neki veliki politični samostojnosti pa nisem niti razmišljal.

Kaj oz. koliko je Slovenija v teh dveh desetletjih dosegla glede na ta vaša pričakovanja? Kar se tiče ciljev na ekonomskem področju, je bil razvoj boljši, kot sem si predstavljal. Mislil sem, da bo stvar bistveno težja, predvsem zato, ker smo čez noč izgubili jugoslovanski trg. Vsaj v gospodarskem delu vlade med pripravami na samostojnost nikoli nismo računali, da bo prišlo do vojne. Pričakovali smo, da bomo izgubili nekatere privilegije, carinsko zaščito na trgu, da se bo povečala konkurenca slovenskim produktom. Predvsem pa sem vsaj jaz vedno računal, da bomo imeli boljši gospodarski sistem.

Ali smo to dosegli ali ne? Jaz mislim, da smo ekonomsko to dosegli, vse ostalo pa so bile bolj utvare. Z razvojem Slovenije do leta 2004 sem prav zadovoljen, po letu 2005 pa smo šli v neko hazardersko obdobje, ki nas je pripeljalo do krize. Tej krizi se seveda nismo mogli izogniti, saj je nastala v svetu. Lahko pa bi imeli milejšo obliko, če ne bi v tistem času toliko zapravili za razne vrednostne papirje in podobne stvari.

Bi bili danes še pripravljeni sprejeti gospodarski resor v vladi? Ne zdi se mi pretirano pametno, da bi se v to še kakor koli mešal. Ne počutim se zelo slabo, ampak moram reči, da sem bil v politiki, ko v njej še ni bilo politike. Ljudje so drugače gledali na stvari. Če primerjam zdajšnji in takratni čas, je osnovna razlika v vzdušju v družbi. Takrat smo v vladi delali mnogo napak, na hitro sprejemali odločitve, ampak so bile sprejete kot odločitve, ki so vsaj dobronamerne, medtem ko je zdaj vsaka odločitev sprejeta kot slabonamerna.

Privatizacija je v Sloveniji pravi obraz oz. dejanske posledice pokazala šele v času krize. S tem se zelo strinjam. Tudi jaz sem mislil, da smo privatizacijo relativno dobro izpeljali ne glede na to, da sem izgubil v vojni za privatizacijo. Mogoče smo res naredili manj škode kot drugje, velika uspešna podjetja so ostala v domači lasti. Predvsem po letu 2005 se je pokazala velika napaka. S privatizacijo smo namesto lastnikov podjetij dobili lastnike premoženja. Če deliš certifikate, je lastništvo tako razpršeno, da vsakogar zanima samo, s kakšnim dobičkom bo prodal svojo delnico, ali pa koliko bo dobil dividend. Lastnika podjetja pa zanima dolgoročen obstoj.

V tistem hipu, ko si šel v razdelitveno privatizacijo s certifikati, se temu nisi mogel več izogniti. Na drugi stopnji so lastniki premoženja postali Pidi, ki jih popolnoma nič ni zanimala usoda podjetij, zanimala jih je samo prodaja premoženja. To se zdaj maščuje, posebej pa je prišlo do izraza v t.i. hazarderskih letih od 2005 do 2008, ko se je to pokazalo kot zelo velika napaka. S tem seveda nočem trditi, da bi bili rezultati moje privatizacije boljši, saj je bilo tudi pri njej zelo veliko neodgovorjenih vprašanjh. Na privatizacijo sem gledal kot ekonomist in ne kot politik. V tistem hipu, ko sem bil proti razdelitvi premoženja, sem bil izgubljen.

Kdo je potegnil večjo korist v času privatizacije in kako je to povezano z drugo privatizacijo oz. tajkunizacijo? V prvi privatizaciji so korist potegnili predvsem upravljavci Pidov. Dostikrat mi očitajo, ker sem rekel, da so certifikati ničvreden papir. Zdaj se je izkazalo, da za večino ljudi to tudi drži, ker vsi niso mogli prinesti teh svojih certifikatov v Petrol, Krko. Večini so ostali samo Pidi. Tukaj so se pojavili prvi finančni tajkuni v Sloveniji, ki pa niso vzbujali zelo veliko pomislekov, ker imajo bolj nevidno premoženje. Ta odpor se je pojavil v drugi privatizaciji oz. tajkunizaciji. Tudi tu so mnenja precej zgrešena. Tisti, ki jih pribijamo na križ zaradi tajkunstva, niso pridobili zelo veliko. Oni so hoteli pridobiti, dejansko pa so izgubljali. Njihov osnovni problem je bil, da so kupovali 250 evrov vredne delnice po 900 ali 1000 evrov. Pridobil pa je tisti, ki je te delnice prodajal, to pa je bila v veliki meri država oz. Kad in Sod, ki sta sodelovala pri teh prodajah.

Na koncu se je pokazalo, da premoženje, ki so ga tajkuni pridobili s krediti, ni toliko vredno, zato je prišlo do razpada. Če ne bi bilo krize, bi verjetno te t.i. tajkune še vedno razglašali za najuspešnejše gospodarstvenike. Pri tem ne govorim o tem, ali so delali kakšne predale. To pa je druga napaka. Preveč dovolimo verižno in križno lastništvo, ki ne more biti namenjeno ničemur drugemu kot prikrivanju dejanskega lastnika.

Je mogoče potegniti vzporednico, nekoč povezava Ljubljana-Beograd, danes kot alternativa Ljubljana-Bruselj? To je zelo enostavno reči. Nekoč smo rekli, da smo prvi kmet na vasi, zdaj smo pa zadnji meščan v mestu. v Evropi ne vem kakšnega pomena ne moremo imeti. EU je v veliki meri zelo podobna Jugoslaviji in zelo so mi zamerili, ko sem govoril o tej podobnosti. Objektivno gre za iste probleme, za problem v stopnji razvitosti. Gre za skupnost držav ali pa državnih elit, ki živi na tem, da ima demokratični deficit, brez tega EU sploh ne bi bilo. Ljudje so zavrnili ustavo, potem pa so birokrati našli rešitev v Lizbonski pogodbi. Podobnosti so zelo velike in se vedno bolj kažejo.

Kakšen je položaj Slovenije znotraj EU? Položaj Slovenije je drugačen. Prej prvi kmet na vasi, zdaj pa ne zelo pomemben meščan v neki drugi skupnosti. V ekonomskem pomenu nismo več država, smo samo še regija. Država ima običajno svoj denar, svoje davke, svoj gospodarski sistem in ima neke meje. Nič od tega več nimamo in smo postali regija znotraj EU, ki ima bistveno manj besede, kot smo je imeli kot republika znotraj Jugoslavije. Ne govorim, da je to slabo ali da ni slabo, objektivno moramo priznati, da je takšna situacija.

V času gospodarske krize je do izraza prišla kriza vrednot. Kakšno je stanje duha v Slovenski družbi? Zelo me moti vzdušje v Sloveniji. Vsako stvar se vidi najprej kot nekaj slabonamernega, nobene stvari ne vidijo več dobronamerno. Ljudje začnejo v trenutku, ko se jim začne slabšati položaj, razmišljati o tem, kdo je kriv. Položaj se mi zdi razumljiv. Kar se tiče svetovne krize, pa ne bi govoril samo o problemu vrednot v Sloveniji. Vrednote smo dobili iz sveta. Mi tega nismo zakrivili, smo samo sopotniki svetovne gospodarske krize, ki jo je zagrešil pohlep.

V življenju je treba biti bolj potrpežljiv. Povsem nesmiselno je, da se gremo v Sloveniji gospodarsko rast, večjo kot štiri odstotke. To zmoremo z lastnim varčevanjem, če hočemo več, se moramo zadolževati. To se je zgodilo v hazarderskih letih, ko smo pospeševali gospodarsko rast. Izstopata gradbeništvo in finančne storitve, ki sta v veliki meri kriva za naše probleme. Če tega ne bi bilo, bi se Slovenija mogoče že začela vleči iz krize. Kako se bomo izvlekli, pa slej ko prej ni odvisno od nas. Naša vlada lahko kvečjemu popravlja socialne probleme, ne more pa vplivati ne na začetek ne na konec krize.

Je spopadanje s posledicami krize dovolj učinkovito? Naša vlada prisega na mehanizem, ki ga sugerira Evropska komisija. To pa je mehanizem varčevanja pri revnih. Za vsako silo varčevati, nihče pa noče malo prerazdeliti davkov. Pred krizo, v dobrih časih, je vlada poganjala gospodarstvo, ki ga ni bilo treba poganjati, in naredila davčne olajšave. To je bilo narejeno v napačnem trenutku. Na prihodkovni strani ni bilo nič narejenega, zato so prihodki od davkov močno padli, na drugi strani pa so izdatki ostali nespremenjeni. Naš primanjkljaj ni popolnoma nič drugačen kot je evropski primanjkljaj. Vlada poskuša pod vplivom Evropske komisije poiskati izhod iz krize s strukturnimi reformami, pri čemer ne pove, kaj pomeni strukturna reforma. To pomeni zmanjševanje nekih že doseženih socialnih pravic. Ne drži, da nas bodo strukturne reforme pripeljale iz krize, ker ni nobenega gospodarskega mehanizma, da bi bilo to res.

Morda poznate rešitev za tegobe sodobne slovenske družbe? Ne poznam rešitev. Tega si ne domišljam, vem pa, v kateri smeri bi bilo dobro iti. Zdaj smo ujeti v tisto, kar se dogaja v Evropi. Predvsem se mi zdi, da bi morala oblast umirjati strasti, namesto da deluje histerično. Histerija me pravzaprav moti oz. ne vidim nobene logike v tem. Ne vem, ali ljudje ne razumejo, da je včasih bolje kakšno stvar pustiti pri miru, kot pa se kar naprej iti reformatorja in reformacijo.