Koristi za potrošnike ali še več zaslužka za (velike) trgovce?

Za vsako plačilo s plačilno ali kreditno kartico mora trgovec svoji banki – natančneje, tisti, prek katere je sprejel kartično plačilo – plačati provizijo. Del tega banka prejemnica odvede banki izdajateljici uporabnika kartice za, kot pravijo pri kartičnih hišah, kritje njenih stroškov in udeležbe pri vzpostavljanju in vzdrževanju plačilnega sistema. To imenujejo bančna provizija (Interchange). Veliki praviloma plačajo manjši odstotek Provizije, ki jih prodajna mesta plačujejo za plačila, prejeta s kreditno kartico, se lahko zelo razlikujejo glede na dogovor z banko. Pri debetnih karticah se te vrednosti običajno gibljejo med dvema odstotkoma in tremi odstotki oziroma med tremi in petimi odstotki za kartice z odloženim plačilom – večji obseg prometa, ki ga veliko lažje dosegajo veliki trgovci, so odlično izhodišče za doseganje nižjih provizij.

Še za kakšno odstotno točko so praviloma višje provizije kartičnih hiš American Express in Diners (in tu imate bistvo odgovora na vprašanje, zakaj teh kartic ne sprejemajo tako pogosto kot bančnih).

Strošku kartičnega poslovanja mora prodajalec prišteti še strošek nabave ali najema kartičnega terminala (POS) in strošek same transakcije, ki zajema komunikacijo med postopkom avtorizacije prodaje. EU: Ukrep bo znižal maloprodajne cene Medtem ko so za potrošnike trgovske provizije nekoliko zavite v tančico skrivnosti, so medbančne provizije, ki so zajete v trgovskih provizijah, pri posameznih kartičnih hišah javni podatki. Gibljejo se na ravni od nekaj desetink do dobrega odstotka za čezmejne transakcije, medtem ko so za domače transakcije od države do države zelo različne – od približno dveh desetink do približno dveh odstotkov. Kartične hiše jih določajo zato, ker bi bilo, kot pravijo, nesmotrno in neizvedljivo, da bi ta nadomestila banke določale dvostransko v neposrednih pogajanjih.

Prav tiste medbančne provizije bi Evropska komisija želela omejiti na 0,2 odstotka za debetne in 0,3 odstotka za kreditne kartice – ali morda kar v celoti odpraviti. Tako upajo, da bodo potrošniki dobili nižje cene in da bodo zanje plačilne in kreditne kartice postale še privlačnejše. Krisper: Vir dobička, ki ne odraža stroškov Pri Zvezi potrošnikov Slovenije podpirajo te ukrepe, ki so po njihovem mnenju težko pričakovani in nujni za vzpostavljanje konkurenčnega in učinkovitega trga s karticami. "Medbančne provizije so za banke in ponudnike kartic zelo dobičkonosne. V preteklih letih se kljub večjemu številu nakupov s karticami in učinkovitejši plačilni infrastrukturi niso zmanjševale in nikakor ne odražajo stroškov bank in kartičnih ponudnikov," je prepričan Boštjan Krisper z oddelka za finančne storitve pri Zvezi potrošnikov Slovenije.

Krisper še meni, da medbančne provizije dejansko omejujejo konkurenco, ker kartične sheme tekmujejo, katera bo bankam ponudila višjo provizijo: "Banke za ohranitev visokega dohodka iz provizij, ne dovoljujejo tržnega dostopa ugodnejšim kartičnim shemam in alternativnim načinom plačevanja, trgovci pa stroške provizij, ki jih plačujejo, seveda z višjimi cenami prenesejo na potrošnike ne glede na to, ali ti uporabljajo kartico ali ne."

Hemberger: Ukrep bo podražil poslovanje Drugače menijo v kartičnih hišah. "Zmanjšanje medbančnih provizij bi povečalo stroške kartičnega poslovanja," je prepričan András Hemberger, generalni direktor regionalnega urada Master Carda, zadolženega za Slovenijo, Madžarsko in Slovaško. Hemberger medbančne provizije vidi predvsem kot mehanizem, s katerim banka izdajateljica kartice in banka prodajnega mesta pravičneje razporejata nadomestila za razvoj in delovanje kartičnega sistema: "Če bodo banke izdajateljice ostale brez teh sredstev, ne bodo imele toliko motivacije za nadaljnji razvoj novih, sodobnih plačilnih načinov in bodo ta denar morale dobiti drugje – tudi z višjimi letnimi članarinami za kartice." Točno to se je, dodaja, zgodilo v Španiji, ki je med letoma 2006 in 2010 predpisala znižanje medbančnih provizij za več kot 55 odstotkov: "Letne članarine za kartice so se zato povečale za 2,35 milijarde evrov letno." Gotovinsko poslovanje ni brezplačno Tudi v Avstraliji in ZDA so omejili medbančne provizije, zato so zaradi višjih članarin neredki zamenjali kartično poslovanje z gotovinskim. Ob tem Hemberger opozarja, da niti gotovinsko poslovanje ni brezplačno: "Nemške raziskave so pokazale, da stroški gotovinskega poslovanja nanesejo 150 evrov letno na državljana, kar se ujema z ocenami, da gotovinsko poslovanje stane med enim odstotkom in dvema odstotkoma bruto družbenega proizvoda." Prihranki (ne) pridejo od trgovca do potrošnika Hemberger se še najbolj boji, da trgovci morebitnih prihrankov zaradi nižjih medbančnih provizij ne bodo prenesli na potrošnike – tako, recimo, kot se kave in sokovi pri hrvaških gostincih niso pocenili, čeprav jih je država "častila" z nižjo davčno stopnjo (deset namesto 25 odstotkov), ali kot se je izkazalo v Španiji, kjer so že posegali v medbančne provizije: "Srajca, ki stane 20 evrov, bi se lahko zaradi nižje medbančne provizije pocenila za 12 centov, a cene zato najbrž ne bodo spreminjali na 19,88 evra." Stroški, davki, dajatve, nadomestila, prispevki … Na koncu vsi pristanejo na naših plečih. Še pomnimo, da so breme novega davka na finančne transakcije banke kar lepo prelevile na nas, uporabnike, in zato, če jim bo zmanjkalo denarja, se višjim članarinam za kartice ne bomo uspeli izogniti. V tem primeru bodo napovedane spremembe Evropske komisije zaman, se strinja tudi Krisper, ki predlaga drugačno rešitev: "Ključno je, da bodo ukrepi komisije celoviti in učinkoviti. Za izboljšanje situacije je treba vzpostaviti poslovni model, ki bo spodbujal konkurenco na trgu, za to so nujni nižje medbančne provizije in tržni dostop za alternativne ponudnike plačilnih storitev. Prav tako je treba prepovedati pribitke na plačila z določenimi tipi kartic, ki pomenijo dodaten zaslužek za ponudnike in otežujejo odločanje potrošnikov."