Javni sektor je preveč zaščiten in nedotakljiv

Slovenija je vse manj konkurenčna, ker je na neto plače delavca bistveno preveč davkov in prispevkov. Zato smo vse manj in manj zanimivi za tuje naložbenike, zato naložbe v Slovenijo kapljajo. Lastništvo podjetij, domače ali tuje, ni pomembno, pomembneje je, kako se z lastnino upravlja. Polom pokojninske reforme je bil pričakovan, izvirni greh pa je bil storjen že z zakonom o minimalni plači, ko vlada s socialnimi partnerji ni sklenila sporazuma o zavezah glede projekta strukturnih reform, tudi pokojninske, meni prvi mož velenjskega velikana, njihovi izdelki so navzoči v 70 državah sveta, proizvodnjo pa imajo v štirih državah zunaj slovenskih meja. Če začneva malce lahkotneje, v mladih letih ste bili popevkarska zvezda. Se spominjate svojih glasbenih začetkov? Najbrž še niste pozabili. Seveda se spomnim. To je bila etapa mojega življenja, na katero imam lepe spomine. V letih 1977 in 1978 sva bila z Otom Pestnerjem na Slovenski popevki dvakrat druga s pesmima Poet in Bisere imaš v očeh. Moram reči, da je moja takratna glasbena kariera imela dva dela: prvi del je bil še z otroškim glasom v starosti med 12. in 14. letom. Takrat sem pel pesmi za mamo, za babico, podobno kot nemški pevec Heintje, pozneje sem razvil še kariero z odraslim glasom, ta je bila krajša. To je bila sicer zelo lepa izkušnja, ampak sem se raje odločil za resno šolanje in da bom v življenju počel kaj drugega. Moram priznati, da me glasba nenehno spremlja, da jo imam rad. Končal sem glasbeno šolo kitare in solo petja, med študijem sem se preživljal tudi s tem, da sem bil član komornega zbora RTV Ljubljana, približno 15 let sem vodil Celjski oktet, skratka vokalna glasba in zbori so mi bili vedno zelo blizu. Glasba me je vsekakor zaznamovala. Pred nekaj meseci sem kupil novo kitaro in za prijatelje kdaj še zaigram kakšen šanson.

Vam je kdaj žal, da ste se takrat odrekli glasbeni karieri?

Ne, nikoli! To ni moj svet. Glasba je pač bilo lepo obdobje kariere, ampak rad delam druge stvari. Vedno so me zanimali ljudje in svet, posel, ekonomija se je potem pokazala kot prava izbira, glasbo pa sem vedno jemal kot etapo svojega življenja. Moram pa še povedati, da sta v moji mladosti tekmovala glasba in šport, ne morem sicer reči, kaj mi je takrat pomenilo več, vendar sta oba konjička ostala moja življenjska spremljevalca …

Posel in ekonomija sta na koncu torej prevladala. Kaj vi menite o zdajšnjem gospodarskem trenutku v Sloveniji? Veliko ljudi je brez dela, še več jih bo, napovedujejo najbolj črnogledi, veliko naših podjetij je še vedno na prepihu.

Slovenija je del globalne oziroma evropske zgodbe. Čeprav se zdi, da so razmere v večini slovenskih podjetij slabe, je le treba povedati, da so številna naša podjetja mednarodna in uspešna. Da jim je torej uspelo s svojimi izdelki in storitvami na različnih trgih. Spodbudno je, da se uveljavljajo tudi manjša podjetja. Mnogo je podjetnikov, ki so znali z novimi tehnologijami in učinkovitimi prijemi uspeti v določenih tržnih nišah na različnih koncih sveta. Kar nekaj je velikih industrijskih podjetij, ki so dobro delovala v času nekdanje Jugoslavije in dobro poslujejo tudi zdaj, pri tem mislim na farmacevtska podjetja, na Helios in Trimo, Cinkarno Celje, Unior, Cimos, ne nazadnje tudi naše Gorenje.

Gorenje je največje slovensko industrijsko podjetje v domači lasti. Je daleč največji slovenski neto izvoznik in seveda najbolj mednarodno slovensko podjetje, ki je navzoče v kar 70 državah sveta. Nekatera slovenska podjetja so fazo internacionalizacije uspešno končala, nekatera ne … Za nas je bil v teh dvajsetih letih kritičen trenutek, ko smo izgubili domači trg, ta je že po definiciji najbolj sladek, na njem je mogoče imeti boljši položaj in je običajno tudi bolj dobičkonosen. Ko smo ga izgubili, smo se usmerili v intenziven izvoz. V našem prostoru so uspešna podjetja z mednarodno usmerjenostjo. To velja ne le za industrijska podjetja, ampak tudi za trgovino. Pomemben regionalni igralec je Mercator, širi se Petrol. Industrija v Sloveniji je zaradi globalne krize najbolj krvavela v letih 2008 in 2009, z zamikom se je to zgodilo gradbeništvu in po svoje prihaja zdaj tudi v panogo trgovine. Podjetja, ki so se ukvarjala z razvojem blagovnih znamk, internacionalizacijo, so uspešna in verjamem, da bodo preživela.

V Sloveniji nismo znali stopiti na pot nujnih strukturnih sprememb, nismo našli konsenza med ključnimi dejavniki sogovorniki: socialnimi partnerji, delojemalci oziroma sindikatom, delodajalci in državo. Od politike – pa naj bo leva ali desna – pričakujem, da nas bo znala nagovoriti za skupen cilj, skupno vizijo, da se bomo skratka poenotili o ključnih stvareh, tako kot smo se znali že v preteklosti.

Kaj je za vas največji minus aktualne vlade? Da ji ni uspela sprejeti nujnih strukturnih reform ali da ni potegnila bolj primernih potez, ki bi olajšale življenje gospodarstvu?

Stvari je treba relativizirati. Ta vlada je med krizo objektivno prišla v izjemno težaven položaj. Na področju sociale in kohezije je naredila dobre korake in zagotovo bila uspešna. Ukrepi za ohranjanje delovnih mest so bili dobri in pravočasni. Vlada je bila uspešna tudi pri ustvarjanju pozitivnih razmer na območju zahodnega Balkana, pa deloma tudi pri ustvarjanju družbe znanja in povezovanju znanja z univerz, inštitutov z industrijo, vendar vseeno še premalo. Na drugi strani pa se spopadamo z vprašanjem davčnega sistema, preslabega razvoja. V preteklosti so bile spremembe sicer že sprejete in izvedene, vendar so bile to le delne spremembe, premalo razvojno naravnane. Slovenija je danes razmeroma nekonkurenčno in neprivlačno okolje za vlagatelje, tako tuje kot domače.

Zakaj je slovenska delovna sila tako nekonkurenčno draga?, Gorenje ima svoja podjetja na Češkem in v Srbiji, kjer je delovna sila precej cenejša. Na to že predolgo opozarjate vsi gospodarstveniki!

Ker se na neto plačo zaposlenega obesi bistveno preveč davkov in prispevkov. Pri obdavčitvi plače je Slovenija v samem evropskem vrhu. Strošek delodajalca je bistveno previsok! Slovenija v tem geografskem okolju tekmuje z Madžarsko, Slovaško, Srbijo in drugimi državami, zato se vlagatelji preprosto obračajo stran. Ne bi ločeval domačega in tujega kapitala, saj se, kot že rečeno, tudi slovenska podjetja zaradi nekonkurenčnega in predragega gospodarskega okolja ozirajo čez mejo. Na žalost tudi nišna, tehnološko napredna podjetja odhajajo preprosto zato, ker morajo preveč drago plačevati svojega inženirja, ki razvija nov proizvod. Še vedno je veliko preveč administrativnih postopkov, nesprejemljivo je na primer, da ima raziskovalec stratus javnega uslužbenca. V Sloveniji bi morali vnesti več podjetniškega duha tudi v to sfero in omogočiti, da bi lahko inštituti in univerze z gospodarskimi subjekti ustanavljali skupna podjetja. Tega se aktualna vlada ni lotila resno in pravočasno. Zato je Slovenija na lestvici konkurenčnosti bistveno nazadovala.

Kako gledate na neuspeh nujno potrebne pokojninske reforme? Sindikati zvračajo krivdo na vlado, češ bila je premalo pripravljena na dogovor, da se je pogovarjala s figo v žepu.

Zame je bil izvirni greh storjen že takrat, ko s sprejetjem zakona o minimalni plači vlada ni obenem sklenila tudi sporazuma o nekaterih jasnih zavezah glede potrebnih strukturnih reform, tudi pokojninske. Sindikati so dobili nov zakon o minimalni plači v obdobju največje gospodarske krize. To je bilo potrebno, ampak delodajalci smo opozarjali, da je treba hkrati z zakonom o minimalni plači odpreti trg dela in nekatera druga področja, kot sta pokojninsko, zdravstveno …

Zakaj vlada po vašem mnenju ni prisluhnila apelom iz gospodarstva?

Ne vem, mogoče je politika naivno pričakovala, da bo vse skupaj mogoče reševati zaporedno, drugo za drugim. Včasih pa je le treba malo vezane trgovine. Vse skupaj bi bilo treba zapakirati v isti paket. Pozneje je postala razprava o pokojninski reformi preveč politična in premalo strokovna. Šlo je tako daleč, da bi zagotovo padlo, karkoli bi predlagala Pahorjeva vlada. Rezultat referendumov je odraz nestrinjanja z vladajočo politiko. Vsekakor je to poraz politike. Treba bo poiskati rešitve in ekipe, ki bodo znale ljudi prepričati in navdušiti, reforme pa izpeljati do konca.

Kdo je najbolj odgovoren za polom pokojninske reforme?

Odgovornost bi porazdelil. Trenutek resnice se je zgodil. Menim, da so reforme vsekakor nujne in bodo pozneje, ko jih bomo končno izvedli, morale biti bistveno bolj stroge in odločne. Slepiti se, da ne bo treba zarezati v marsikatero pridobljeno pravico, je zmotno in velika napaka. Ko govorim o pridobljenih pravicah, mislim tudi na javni sektor, ki je včasih preveč zaščiten in nedotakljiv. V industriji ni nedotakljivih delovnih mest. Za vsako in za vsak posel se je treba bojevati in vsako delovno mesto je treba iz meseca v mesec opravičevati. Bojazen zaposlenih v gospodarstvu je velika, javni sektor pa je nedotakljiv in včasih še neučinkovit. Tu je pred nami še veliko domačih nalog.

Zakaj se v Sloveniji tako politika kot tudi običajni ljudje bojijo tujih naložb, tuje lastnine? Zakaj tak strah pred tujci? Zagovorniki prihoda tujcev pravijo: "Saj ne bo nihče nič odnesel!"

Pri lastništvu ni pomembno, ali je domače ali tuje. Pomembneje je, kako se z lastnino upravlja. Lastnina je ne nazadnje tudi odgovornost. Po mojem Slovenija potrebuje uravnoteženo strukturo manjših in velikih podjetij, tradicionalnih panog in tehnološko inovativnih. Zakaj tradicionalnih? Ne moremo ubežati dejstvu, da ima Slovenija veliko naložb v lesarski, kovinski in usnjarski industriji, pa seveda tudi v tekstilni in tako naprej. Tudi v teh zrelih tradicionalnih panogah je treba znati razviti pravi izdelek in ga plasirati na trg, seveda z uveljavljeno blagovno znamko. Zakaj se bojimo tujih naložb? Preprosto zato, ker v Sloveniji včasih ne znamo ločiti zrna od plev. Pozdravljam vsako tujo naložbo, ki prinaša nova delovna mesta, nadaljnjo graditev blagovnih znamk, razvoj. Ni pa nujno, da je tuja naložba že dodana vrednost, saj se lahko zgodi, da vrhunska podjetja, ki imajo potencial rasti, postanejo del multinacionalke, ta pa ima povsem parcialne interese v duhu zmanjševanja števila zaposlenih, izvoza dobička v tujino …

Država ima nekakšen koncept prodaje državnih podjetij oziroma samo deleža le-teh, kako vi gledate na državno srebrnino, zadržati nadzorne deleže v nekaterih ali ne?

Prav je, da država znotraj industrijskih politik definira svoj razvoj, svojo strategijo. Znotraj tega mora definirati tudi panoge in seveda podjetja, ki naj daljnoročno ostanejo v državni lasti – večinski ali delni – z nadzornim deležem in zlato delnico. Kljub vsemu pa je najpomembneje, da se država iz večine podjetij umakne, vendar mora biti umik postopen, pregleden, in upošteva strategijo posameznih podjetij. Če se bo ad hoc prodajala družinska srebrnina v tistih podjetjih, ki imajo potencial za samostojno razvojno pot in internacionalizacijo, potem se seveda lahko zgodijo tudi sovražni prevzemi. Država bo zagotovo poskušala do določene mere maksimirati ali vsaj optimizirati kupnino, ampak ob tem ne bo smela pozabiti na delovna mesta v Sloveniji, blagovne znamke, razvoj, tudi davke.

Bi vi prodali Mercator?

Mercator je zame eno od podjetij, ki zagotovo ima potencial samostojnega regionalnega igralca in povezovalca. Vprašanje pa je, ali je ob trenutni lastniški strukturi še mogoče, da ostane samostojen. Ta hip vsekakor ni več vprašanje države, ampak zasebnih lastnikov, ki imajo težave, in seveda bank.

… tudi državne NLB?

Tako NLB kot drugi lastniki Mercatorja se bodo morali odločiti za racionalne poteze, ampak Mercator vsekakor ima potencial, da je regionalni igralec.