Gradbeniki propadli, ko dodana vrednost ni več pokrivala korupcije

Obdobje krize, v kateri smo že nekaj let, vsa ta vprašanja in dileme še zaostri. V zadnjem obdobju smo bili pri nas priča zelo intenzivnemu dogajanju, ki je pomembno vplivalo na stanje na trgu dela. Številni stečaji in večanje števila brezposelnih, pritisk delodajalcev na državo za bolj fleksibilno delovnopravno zakonodajo ter ogorčen boj sindikatov za ohranitev delavskih pravic in zgodovinskih pridobitev. Kakšen je pogled na ta razmerja v času kapitalizma ali celo neoliberalizma iz perspektive sindikalnega boja? O tem smo se pred praznikom dela pogovarjali s Srečkom Čatrom, dolgoletnim predsednikom sindikata kmetijstva in živilske industrije pri ZSSS-ju, ki je kot sindikalist in zastopnik delavcev deloval tudi v drugih panogah, predvsem v gradbeništvu in pred leti tudi v zelo odmevnem primeru stečaja Vegrada in njegovih hčerinskih družb ter pri razpletanju usode ponižanih in razžaljenih delavcev tega propadlega podjetja.

Ali je danes še kaj razlogov za praznovanje prvega maja, praznika dela, dela kot vrednote? Na eni strani smo priča vedno več stečajem, odpuščanj, po drugi mladi vedno težje stopajo na trg dela. Tisti, ki izgubijo službo pri petdesetih, pravzaprav nimajo več možnosti, da bi se spet zaposlili, čeprav bi morali za upokojitev delati do 65. leta. Zagotovo obstaja tehten razlog za to, da se ohrani ta tradicija. Z aktivnostmi ob prazniku dela namreč vzdržujemo pozitivno klimo med zaposlenimi, da v neoliberalnem okolju še ohranjamo človeško dostojanstvo. Večina delodajalcev bi najraje imela delavca v hladilni skrinji: kadar bi ga potrebovali, bi ga vzeli za nekaj dni ven in mu v nos nalili nekaj tople vode, potem pa ga vrnili v hladilno skrinjo. In temu oni pravijo fleksibilnost trga dela in delovne sile. Se pravi, da bi plačali delavca samo takrat, ko ga potrebujejo. To, od česa bosta delavec in njegova družina preživela v času, ko delodajalec zaradi svoje lastne nesposobnosti ali pa zelo ozkih interesov ne bo imel dela, pač ni pomembno.

Morda pa imajo delavci razlog za praznovanje že za to, ker jim je uspelo obdržati dva prosta dneva ob prazniku dela v nasprotju z novim letom, ko so ostali prikrajšani za en prosti dan. Si sindikati v pogajanjih z vlado štejete to za velik uspeh? Za velik uspeh štejemo vse tisto, kar ohranja raven pravic delavcev. Zagotovo je glede na delovne procese in intenzivnost dela zelo pomembno, da omogočimo počitek delavcem, druženje in medsebojno komunikacijo, ki jih prinaša praznik dela v trajanju dveh dni. Uspeh je ravno v tem, da smo ohranili mobilizacijsko vlogo, moč združevanja in enotnega nastopanja, kar je pravzaprav edino orožje, ki ga sindikat danes še ima. Naša naloga prvenstveno je, da ljudem dopovemo, da smo samo "združeni lahko močnejši". To je bilo naše geslo, prevzeli pa so ga delodajalci in ga do danes uradno uporabljajo. Z vidika kapitala ne moremo tekmovati z delodajalci, imamo pa vse bolj izobražen sindikalni kader in tudi raven medsebojnih odnosov v tem trenutku na dokaj visoki ravni.

Motiv za praznovanje 1. maja je nemara tudi zadoščenje, da so sodni mlini vendarle začeli delovati, da so nekdanjim vodilnim, ki so podjetja spravili na boben in pri tem opeharili delavce, začeli soditi in jim izrekati kazni, kot je primer Vegrada in Hilde Tovšak. Takrat ste bili kot sindikalist in zastopnik delavcev aktivno vpeti v dogajanje. Poglejte, vsa Slovenija se smeji temu, kar se dogaja. Če hočemo pošteno in korektno sliko, velja povedati, da je Hilda Tovšak glavni in odgovorni krivec za izgubo 1.700 delovnih mest v podjetju Vegrad. To pomeni najmanj 1.500 družin, pomeni napad na standard teh družin, v katerih sta mnogim onemogočena študij in nadaljnji človeški razvoj. Za to je preganjanje Hilde Tovšak, ki je naredila luknjo, globoko 314 milijonov, za 200 ali 50 tisoč evrov naravnost smešno.

Vsaj simbolično zadoščenje za delavce pa vendarle je, mar ne? Delavci bi imeli veliko večje zadoščenje, če bi država, ki ima za to pristojne organe, pravočasno odreagirala in ohranila večino delovnih mest. Kar bi tudi lahko, če bi z veljavno zakonodajo in s spoštovanjem pravnih norm dosegla, da bi se postopki končali pravočasno. V stečajnem postopku je bilo Hildi Tovšak dovoljeno, da je odtujila večino razpoložljivih sredstev, z zavestnim zavlačevanjem stečaja prek prisilne poravnave, zamenjave direktorja in še in še načini ji je uspelo prekanalizirati ves denar, ki je bil še razpoložljiv. Delavci so na koncu ostali praktično brez vsega, saj v stečajni masi za poplačilo njihovih dolgov ni niti evra. Vse, kar jim je uspelo dobiti, je bilo le to, kar je dal jamstveni sklad. In še pri tem gre za eno veliko umazanijo, da so delavcem uradne institucije, se pravi zavod za zaposlovanje, svetovali, da dajo odpoved po krivdi delodajalca v času neprejemanja plače. Ob tem jim niso povedali, da bodo takoj po stečaju ostali brez vseh pravic, ki bi jih imeli ob stečaju. In tako so delavci, prek njih 700, dali odpoved, ker tri mesece niso dobili plače. Potem tudi iz jamstvenega sklada niso dobili nič in ne bodo dobili nič iz stečajne mase, ostali so brez vsega.

Podobna zgodba kot v Vegradu se je zgodila tudi v drugih gradbenih podjetjih. Kako kot sindikalist od znotraj gledate na kolaps gradbeništva kot panoge? Za gradbenike, pa še za marsikatere storitvene dejavnosti v slovenskem prostoru, je bil glavni razlog za propad to, da dodana vrednost dohodkovno ni več zadoščala za pokrivanje vseh koruptivnih potreb. Velik del čistega dohodka iz gradbeništva se je namreč direktno prelival v koruptivne namene. Prepletenost medsebojnih vezi je bila takšna, da se je znotraj posameznih razpisov dejansko delalo za od 60 do 70 odstotkov ob podpisu pogodbe, potem se je z aneksi nadgradilo še za naslednjih 60 in več. Dokler je to šlo in dokler je to pokrivalo stroške korupcije, so bili gradbeništvo in storitvene dejavnosti najbolj dobičkonosni v slovenskem prostoru. Če pogledamo samo Betnavo: Vegrad je res bil najcenejši ponudnik, drugi najcenejši pa za 30–40 odstotkov dražji, ampak je pri tem šlo za realno vrednost. Vegrad pa, čeprav je na razpisu dobil delo in evropska sredstva, ni naredil nič, ker je bilo že na začetku jasno, da za ta denar projekta ne bo mogel izpeljati. Ko so zaradi recesije torej odpadli aneksi, so tudi gradbeniki propadli.

Kakšno pa je stanje, ko gre za položaj delavca na področju kmetijsko-živilske panoge, kjer ste delovali večino svoje kariere? Kot vemo, je bilo tudi v tej branži nekaj velikih stečajev in mučnih zgodb, če na primer pogledamo MIP, pa Pomurko. V tajkunski zgodbi o MIP-u so imeli novopečeni lastniki pod vplivom neoliberalizma prevelike oči. Če bi Vojko Vovk nadaljeval delo v MIP-u zgolj in samo tam, bi bil MIP verjetno najboljša mesnopredelovalna industrija v Sloveniji. Ker pa je Vovk s posojilom kupil tudi prašičerejo Podgrad in mesnopredelovalno industrijo od nekdanje Pomurke, ki je prej delala za vso Jugoslavijo in vojsko ter bila od štiri- do petkrat predimenzionirana za potrebe trenutnega trga, je šla zgodba zelo hitro navzdol. V Pomurki sem bil namreč nadzornik in točno v številkah vem, da so bile obresti štirikrat večje od čistega dohodka. Torej je šlo za prevelike oči tajkunov, saj so to, kar se je zgodilo v Evropi v treh, štirih generacijah, želeli narediti v nekaj letih. To pa se finančno ni izšlo.

Kakšno pa je zdaj stanje pri teh delavcih, ali jih je že kaj dobilo službe? Turki, ki so najeli Mip, so namestili rabljene stroje iz Nemčije, a ker niso plačali obrokov, so Nemci stroje odpeljali in delavci so objektivno na cesti. Ta trenutek je ponudba mesnopredelovalnih izdelkov na slovenskem trgu tako velika, da za novega igralca na tem trgu ni več prostora. Tudi lokalni mesni predelovalci so se dokaj razvili. Ob tem, da je v Sloveniji praktično uničena prašičereja – prašiče namreč kupujemo na tujih trgih, nekaj goved, ki jih potrebujemo, sicer še imamo –,je tudi MIP kot proizvajalec in predelovalec najbolj kakovostnih mesnih izdelkov onemogočen.

Kaj pa je mogoče pričakovati v prihodnosti na področju kmetijsko-živilske panoge? Del te panoge je že prešel pod tuje lastnike, npr. Droga Kolinska, pa Fructal, pred kratkim tudi Ljubljanske mlekarne, delu panoge to še grozi, če se ozremo na poskuse prodaje Mercatorja, morda pa zaradi zadolženosti to grozi tudi Pivovarni Laško. To, kar ste povedali, je, ne glede na to, da sem že v pokoju, moja nočna mora. Zato, ker sem videl – ne samo v Sloveniji, tudi v državah nekdanje Jugoslavije in še kje –, kaj pomeni imeti tujega lastnika. Če na primer pogledamo samo Fructal, koliko je država namenila za breskove nasade, za njihovo namakanje itn., novi lastnik pa jim je pokazal jezik. Sindikaliste iz Murske Sobote, Ljubljane in Celja sem pred časom peljal v Srbijo, v mlekarno v Novi Sad, Subotico in Beograd. Subotiška mlekarna je bila v nekdanji Jugoslaviji najbolj poznana mlekarna v Evropi za proizvodnjo fete, danes delajo samo še tri dni na teden, ker so prišli v roke tujemu lastniku. In enako se bo zgodilo in se dogaja vsem tistim, ki jih tujci prevzamejo. Evropa, ko se je začela širiti, se ni širila zato, ker potrebuje producente, ampak zato, ker potrebuje porabnike. In zaradi tega tudi načrtno uničuje produkcijo v preostalih delih Evrope, razen tam, kjer imajo interes, da pridobivajo poceni surovine, ali je delovna sila res tako izjemno poceni, da se to izplača. V naši panogi imamo še nekaj manj od 11 tisoč zaposlenih, od nekoč 33 tisoč, in to moramo na vsak način obdržati, če hočemo ohraniti slovensko kmetijstvo. Hvala bogu, dobili smo ministra, ki je nekoč delal v gospodarstvu, prejšnji ministri pa so bili v glavnem le teoretiki.

Bi se strinjali s tezo, da sindikati v pogajanjih z delodajalci in vlado postopoma pod težo krize in makroekonomskih gospodarskih razmer postajate vedno bolj šibek nasprotnik? Če pogledava pogajanja za t. i. fleksibilnejši trg dela: poenostavljeni so postopki odpuščanja, skrajšani odpovedni roki, zmanjšane odpravnine, ki so že tako mizerne v primerjavi z odpravninami menedžerjev. Vse to drži, vendar je treba upoštevati maso. Če v kmetijstvu in živilski industriji, kjer imajo menedžerji zelo dobre plače, vsem, ki so na individualnih pogodbah, vzamemo kompletne plače in jih prenesemo v kolektivne pogodbe, lahko dvignemo plače delavcem za manj kot 1,5 odstotka. Menedžerjev pa ne bomo več imeli. Govorim o dimenziji težave, ki je v tem, da je Slovenija zaradi svoje nizke dodane vrednosti v položaju, ko je treba najti recept preživetja. Ta pa je, tudi po prepričanju sindikata, v zmanjševanju stroškov dela in pravični razporeditvi na vseh ravneh.

Kje boste letos praznovali prvi maj oziroma kje boste govornik? Govornik ne bom, bom pa, kot že pred nekaj leti, z družino in vnuki odšel na Celjsko kočo, ker je to tradicionalni kraj, kjer sem v zadnjem času preživel prvi maj. Tam se srečam s kolegi, znanci, prijatelji. Druženje je namenjeno ravno temu, da drug drugemu malo "pojamramo" in nam je kar lažje.