Česar ne moremo stehtati, ne moremo ukrasti

Pri nas imamo od nekdaj čuden odnos do avtorskih del. Poslanci si privoščijo kopiranje magistrskih nalog, v številnih medijih je navajanje virov znanstvena fantastika, da sploh ne omenjam stanja, s katerim se dnevno srečujejo v nekaterih strokah.

Od novinarjev se že skoraj pričakuje, da bodo pisali iz ljubezni do svojega dela. Oblikovalce bi naročniki plačevali kar po študentskih tarifah, češ oblikovanje nekega logotipa pa res ni več kot nekaj ur igranja za računalnikom.

Na prvi pogled človek pomisli, da za večino avtorskih težav stoji odnos podjetij do posameznika, nekakšna slovenska neokapitalistična kultura, v kateri je najboljša delovna sila cenena in zamenljiva. Ko opazimo, da pri odnosih med podjetij ni nič kaj bolje, nam ne preostane drugega, kot da razloge poiščemo drugje.

Podcenjevanje in zlorabo, celo krajo avtorskih del je psihologija že dodobra raziskala in zanimivo je, da se podobne težave s presojo poštenja ne pojavljajo samo pri nas. Na posameznike pri odločanju o takšnih moralno mejnih situacijah vplivata dva vzorca.

Vpliv identificirane žrtve

Bolj ko smo oddaljeni od posameznika, ki mu je povzročena škoda, manj smo sočutni. Svetovne medije je po letih morije v Siriji na noge vrgla slika dečka na plaži. Po desetletjih težav s pravicami žensk v Pakistanu je šele zgodba Malale Yousafzai tematiko prinesla na naslovnice vseh medijev in seje Združenih narodov.

Težave človeške empatije do abstraktnih skupin ljudi vidimo tudi pri vsakodnevnem poslovanju. "Kreativno" prikazovanje potnih stroškov in podobni vzvodi naš proračun vsako leto stanejo gore denarja, a tisti, ki si iz proračuna na ta način vzamejo kakšen evro, nikakor ne bi z enako lahkoto denarja ukradli z mize sodelavca.

Dan Ariely, profesor na prestižni univerzi Duke, s staro šalo pojasni razlike v moralnem dojemanju enakih dejanj: "Janezek v šoli sošolcu ukrade svinčnik. Očeta pokliče ravnatelj in mu pove, kaj se je zgodilo. Oče je, seveda, zgrožen. Doma jih Janezku najprej dobro našteje, ga kaznuje s prepovedjo izhoda za lep čas, na koncu pa pripomni: 'Kako to, da si kradel sošolcu? Saj je samo svinčnik, če si ga potreboval, bi moral samo omeniti. Takoj bi imel novega, cele kupe jih lahko prinesem iz službe.'"

Oddaljenost od predmeta kraje

Poleg žrtve same na moralno gimnastiko vpliva tudi predmet, ki si ga prilastimo. Odnašanje pisarniškega materiala je stereotipen primer, a vseeno je prilastitev službenega pisala popolnoma druga zgodba kot kraja dveh evrov iz službene blagajne. Tudi kraja dveh evrov, s katerimi bi v bližnji knjigarni kupili pisalo, je enako sporna.

Denar ima že višjo psihološko vrednost od fizičnih izdelkov, glede drugih abstraktnih konceptov pa smo veliko bolj gibljivi. Se spomnite, kdaj se je pri nas razmahnila kraja glasbe in programske opreme? V trenutku, ko smo jih lahko prenesli prek spleta. Kraja CD-plošč v trgovini je seveda družbeno nesprejemljiva, ko pa smo samo prenesli datoteke in nam ni bilo treba pogledati nikomur v oči, je šlo lažje. V trenutku, ko izdelka nismo mogli prijeti v roke ali ga stehtati, smo si ga lahko kar vzeli.

Tako pridemo do primerov, ko si podjetja avtorske vsebine prosto izposojajo, potem pa se čudijo, ko se avtor pritoži. Najpogosteje so to javno objavljene vsebine, v hujših primerih pa gradivo, ki je bilo pripravljeno v sklopu storitev. Saj poznate razpisne taktike, ko izvajalce pozovejo, naj pripravijo projekte in predloge, nato pa se njihove rešitve znajdejo v praksi, čeprav je bil na koncu izbran drug izvajalec.

Tako očitne kršitve se lahko zgodijo edino v širšem okolju, ki se glede koncepta avtorskih pravic še ni kolektivno odločilo, kaj se spodobi in kaj ne.

So avtorska dela samo ure časa?

Tako se med abstraktnimi izdelki, ki si jih lahko "kar sposodimo", spet dotaknemo avtorskih del. Oblikovalske izdelke, avtorske zapise in podobne izdelke z lahkoto kopiramo. Vsebin iz magistrske naloge ne bi "ukradli" s takšno lahkoto, če bi s tem odvzeli magisterij izvirnemu avtorju. Zapis kolumnista ali arhitekturni projekt za hišo prav tako ostaneta izvirnim avtorjem. Ko imamo občutek, da nismo povzročili materialne škode, mislimo, da smo zlorabili samo avtorjevo delo. V najhujšem primeru smo ga prikrajšali za tistih nekaj ur, ki jih je porabil pri ustvarjanju.

Če se obrnemo na avtorje, seveda, slika ni tako preprosta. Njihovo delo ni samo rezultat nekaj ur dela, ampak pogosto dolgih let učenja, izpopolnjevanja in prakse. V svoji karieri so prišli tudi do točke, ko svoje delo vrednotijo in ga, prav tako kot fizične izdelke, lahko prodajo. V svoje avtorske stvaritve poleg svojega znanja vložijo del sebe in avtorski izdelki so v številnih primerih neponovljivi. Ko oblikovalcu nekdo "ukrade" logotip, je to delo izgubilo vso komercialno vrednost. Ne more ga prodati drugi stranki, ta, ki si ga je prisvojila brez plačila, pa seveda nima nobenega namena poravnati svojega dolga.

Težava je predvsem v osveščenosti

Čeprav med zahodnimi kulturami ni večjih razlik v psihologiji posameznikov, opazimo razliko v spoštovanju avtorskih del kot komercialnih izdelkov in storitev. V zadnjem času so bile težave z akademskimi izdelki predmet javnega diskurza, vsakodnevne zlorabe avtorskih del v poslovnem svetu pa ostajajo v senci.

Pravni inštrumenti, od inšpekcijskih nadzorov do uspešnih odškodninskih tožb, delujejo primerno (če odmislimo dolgotrajne sodne procese), a v javnosti je še vedno premalo govora o konceptu zlorabe avtorskih del, primerih uspešnega sodnega varstva in predvsem škodi, ki jo takšen odnos povzroča celotnemu gospodarstvu. Za državo, ki se rada prišteva med najsodobnejša, tako imenovana storitvena gospodarstva, še vedno prepogosto razmišljamo, kot da smo v industrijski dobi. Proizvodnji in izdelkom, ki jih lahko primemo v roke in stehtamo, priznavamo vrednost, storitve pa plačujemo samo takrat, ko ne najdemo "kreativnih" bližnjic.