Sedem mitov o vesolju, ki jim moramo nehati verjeti

Če je človek izpostavljen vesoljskemu vakuumu, takoj eksplodira Priljubljen filmski vesoljski mit pravi, da bi človeku ob nenadni izpostavljenosti vesoljskemu vakuumu brez zaščitnega skafandra zaradi izjemno nizkega oziroma ničnega pritiska takoj zavrela kri, hitra akumulacija internega pritiska pa bi nato povzročila, da bi telo preprosto razneslo.

A človeško telo, sploh koža in krvožilni sistem, je narejeno tako, da se zna zelo dobro upirati eksplozivni dekompresiji (nenadnemu zmanjšanju pritiska), zato je zgoraj opisani scenarij praktično nemogoč, pravijo pri ameriški vesoljski agenciji Nasa. Kaj pa temperatura vesoljskega vakuuma, ki je zelo blizu absolutne ničle (ta znaša približno -273 stopinj Celzija)? Pri Nasi pojasnjujejo, da izpostavljen človek ne bi zmrznil v trenutku, saj v vesoljskem vakuumu ni materije, ki bi lahko odvajala telesno toploto.

Preden bi zmrznil, bi se vesolju prepuščen človek brez zaščitne obleke zadušil, še pojasnjujejo pri Nasi. Hitro povečanje volumna pljuč, ki bi bilo posledica izpostavljenosti vakuumu in zvišanja notranjega pritiska, bi ga prisililo v izdih zraka, zato bi umrl v največ nekaj deset sekundah.

Sonce je rumene barve Če kateregakoli šolarja prosite, naj nariše Sonce, bo takoj začel iskati rumeno barvico. A Sonce ljudje tako vidimo le zaradi Zemljine atmosfere – astronavti, ki so ga že kdaj opazovali iz orbite, so namesto rumene videli belo kroglo.

Znanstveniki sicer ne potrebujejo daljnogleda, da bi vedeli, kakšne barve je Sonce, na uradni spletni strani pojasnjuje Nasa. Pomemben podatek je le temperatura površine zvezde – ta znaša 6000 kelvinov oziroma dobrih 5700 stopinj Celzija. Pogled na površinske barve, ki jih definira temperaturni spekter, nam pove, da bi bilo Sonce pri dveh ali treh tisoč kelvinih rdeče-rumeno, pri deset tisoč kelvinih pa modro.

Prečkanje asteroidnega pasu je nemogoče Filmska serija Vojna zvezd (Star Wars) nam je pas asteroidov (v našem Osončju leži med orbitama Marsa in Jupitra) predstavila kot z vesoljskim kamenjem zelo gosto posejano neprehodno območje, po katerem bi bilo težko manevrirati že z akrobatskim letalom, kaj šele z okornim vesoljskim plovilom.

V resnici imamo več možnosti za zadetek na loteriji, kot pa da med prečkanjem pasu asteroidov trčimo v enega od njih. Čeprav jih pas vsebuje na milijone, so posamezna telesa med sabo oddaljena več sto tisoč kilometrov. Verjetnost za trčenje z asteroidom med potovanjem skozi pas je ena proti milijardi, ocenjujejo pri Nasi. Do zdaj je človeštvo skozenj brez nesreče poslalo že 11 plovil.

Vesolje in zvok V vesolju te nihče ne sliši kričati je legendaren citat iz filma režiserja Ridleyja Scotta Osmi potnik (Alien), ki zelo dobro poudarja dejstvo, da se zvok po vesolju ne širi. Ker ni zraka ali druge goste materije (goste v primerjavi z vesoljskim vakuumom), zvočni valovi ne morejo potovati. Zvok je sicer mogoče reproducirati na drugih vesoljskih telesih, ki imajo atmosfero, a bo najbrž zvenel drugače kot na Zemlji. Na Marsu, ki ima precej tanjšo atmosfero od našega planeta, bi bil višji, na Veneri pa bi ljudje zaradi zelo goste atmosfere dobili globlji glas. Luna ima temno stran Izraz temna stran Lune so ljudje začeli uporabljati zato, ker je niso nikoli videli. Luna in Zemlja sta plimsko zaklenjeni, kar pomeni, da naš naravni satelit isto obličje vedno kaže nam, ne pa tudi Soncu. Kako je videti druga stran Lune, smo sicer izvedeli leta 1959, ko je Sovjetska zveza na prelet neznanega dela poslala sondo Luna 3. Če se dotaknemo meteorita, ki pade na Zemljo, se opečemo Bi upali pobrati meteorit, ki je pred nekaj minutami padel na tla? Večina se ga zaradi zmotne predstave, da je žareče vroč, najbrž ne bi želela dotakniti, a v najbolj ekstremnem primeru bi bil vesoljski kamen na otip mlačen.

Meteoriti po kozmičnem prostoru, kjer se temperatura giblje le nekaj stopinj nad absolutno ničlo, namreč potujejo milijone, milijarde let. Ko vstopijo v Zemljino atmosfero, zaradi silne hitrosti stisnejo in segrejejo zrak, ki ga potiskajo pred sabo. Žareča krogla, ki jo vidi zemeljski opazovalec padajočega meteorita, je pravzaprav zrak, ki se je vnel zaradi izrednega pritiska.

Črne luknje so velikanski kozmični sesalci Če bi se Sonce v trenutku spremenilo v črno luknjo, bi življenje na Zemlji ugasnilo zato, ker bi zmrznili, in ne zato, ker bi črna luknja posesala vase. Tudi te skrivnostne prebivalke vesolja morajo ubogati zakone fizike, saj njihova masa ni neskončna. Črna luknja z maso Sonca bi torej imela enak gravitacijski privlak kot naša zvezda, kar bi pomenilo, da bi nas vase pospravila le, če bi se znašli v neposredni bližini.