Kdo na svetu poje največ sladkorja

Poziv, ki ga je na politike v deželi v javorjevih listov pred dnevi naslovila ustanova Heart and Stroke, ima čvrst logični temelj. Trinajst odstotkov vseh kalorij, ki jih povprečen Kanadčan dnevno vnese v telo, namreč korenini v sladkorju, sporočajo zdravstvene in prehranske meritve. Številka je ogromna, sploh če vemo, da omenjena količina sladkorja več kot enkrat presega največ petodstotni delež, ki ga v smernicah za zdravo telesno počutje priporoča Svetovna zdravstvena organizacija.

Čeprav je deležna ostrih pozivov različnih organizacij po državi, bi bila trditev, da se kanadska vlada ne zaveda težav, ki jih v telesu povzroča preveč sladkorja, predaleč od resnice. Uradna Ottawa se je pred tedni odločila predpisati tako imenovano dnevno 100-gramsko omejitev, ki naj državljanom pomaga oceniti, koliko sladkorja še lahko vnesejo v telo. A korak je precej neroden, bentijo apologeti zdrave prehrane. Ti so oblastem takoj navrgli, da niso podrobno razdelale razlik med različnimi vrstami sladkorjev, ki se skrivajo v sadju, mleku in drugih, recimo jim, zdravih živilih, ter med sladkorji, ki jih je v obliki dodatkov mogoče najti v žitaricah, jogurtih in podobnih proizvodih, kjer je med surovino in končnim uporabnikom posredi še kakšen kemičen postopek. Poleg tega je gesta zelo prijazna do proizvajalcev gaziranih pijač, ki kar kipijo od sladkorja. Če se zgledujete po omenjeni 100-gramski omejitvi, vas dve popiti 33-mililitrski kokakoli, vsaka vsebuje približno 40 gramov sladkorja, še vedno ne bosta popeljali prek meje, ki zdravo življenje ločuje od nezdravega.

Najbolj 'sladkani' so Brazilci, Evropejci pred Američani Svetovna zdravstvena organizacija je letos spomladi po 12 letih spremenila smernice o priporočenem dnevnem vnosu sladkorja v telo. Če je od leta 2002 naprej veljalo, da naj ta ne presega desetih odstotkov vseh kalorij, je od marca naprej številka prepolovljena in, kot rečeno, znaša pet odstotkov.

Zadnje statistike, s katerimi Svetovna zdravstvena organizacija spremlja živilske trende po posameznih državah, sicer kažejo zanimivo sladkorno folkloro na različnih koncih sveta. Verjetno v nasprotju s pričakovanji na prvem mestu niso Američani, sicer splošno znani ljubitelji hiperkaloričnih prehranskih bomb, ampak so to Brazilci. Prebivalci države s sedmim največjim gospodarstvom na svetu si dneve v povprečju zasladijo s 152 grami sladkorja, dobrim šestkratnikom svetovanega vnosa (25 gramov) po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije.

Drugo mesto gre Rusom, ti si na 24 ur privoščijo dobrih sto gramov sladkega vnosa, tretje pa s skoraj enako številčno statistiko Mehičanom. Državljani stare celine se pri sladkorju dnevno držimo okrogle številke sto, v gramih, seveda, kar je trikrat več kot Kitajci, enkrat več kot Indonezijci in tudi več kot – Američani. Čeprav za Evropejci, so ti z 90 grami sladkorja, ki se vsak dan znajde v njihovih telesih, še vedno na skoraj štirikratniku še dopustne količine, ki jo na srce državljanom sveta polaga Svetovna zdravstvena organizacija.

Za epidemijo sodobnega sveta sicer velja debelost, in številne študije nakazujejo, da zanjo ni mogoče toliko kriviti maščob, kot so nekdaj verjeli, ampak bi morali zagovorniki zdravja prst uperiti v sladkorje. Ne samo da naj bi nas ti zasvojili kot kokain, povzročali naj bi tudi metabolični sindrom, krivec za številne zdravstvene zaplete, in po nekaterih trditvah celo spodbujali razvoj raka. Da o kariesu in drugih zobnih boleznih, za zdravljenje katerih naj bi šlo v industrializiranih državah do deset odstotkov zdravstvenih proračunov, niti ne govorimo.

Whole Food's naj bi zavajal Sladkor je danes v skoraj vsaki predelani hrani. Nobena skrivnost ni, da ga najdemo v gaziranih pijačah, a preskočiti ga ne boste mogli niti z uživanjem zmrznjenih pic, kruha, juh, majoneze in jogurta. Prav jogurt je kriv za eno od zadnjih večjih tožb, uperjenih zoper proizvajalce oziroma prodajalce hrane. Potrošniško združenje Consumer Report toži verigo supermarketov Whole Foods, ker njihov menda skoraj nesladkani grški jogurt namesto zatrjevanih dveh gramov sladkorja na kozarček kar kipi od sladkega, vseboval naj bi ga skoraj šestkrat toliko.

"Toženi napačno prikazuje vsebnost sladkorja v svojem izdelku. To ni zgolj neškodljiva podrobnost, saj je količina sladkorja pomemben podatek za številne, ki načrtujejo svojo dieto," piše v tožbi zoper velikana supermarketov s sedežem v Teksasu. Čeprav je Whole Foods sporen izdelek že umaknil s prodajnih polic, tožba združenja potrošnikov, vredna pet milijonov dolarjev, ostaja na sodišču. Ti namreč trdijo, da je Whole Foods namerno vodil grdo igro tržnega zavajanja.

Kako se razpletajo tožbe proti prehranskim verigam Zgodovina uči, da tožbe proti proizvajalcem hrane nimajo predvidljivega konca, pred oltarjem delivcev pravice pa se pogosto – navadno iz drugih razlogov, kot je na primer vprašanje sladkorja, kalorij ali drugih namerno ali nenamerno zamolčanih podrobnosti – uspejo znajti blagovne znamke, ki trg osvajajo s hitro prehrano.

Bržčas najbolj znana je sodna bitka Američanke Stelle Liebeck s prehransko multinacionalko McDonald's, od katerega ji je prvi zaradi usodne stopinje in posledičnega ustničnega poparka s kavo leta 1994 uspelo iztisniti nekaj manj kot 600 tisoč dolarjev. Odvetniški pogovori v sodnih dvoranah so se v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja zvrstili tudi po tragičnem dogodku na zahodni obali Pacifika, povezanim z zloveščimi fekalnimi toksini e.Coli. Po zaužitju ne dovolj pečenih mesnih pripravkov podjetja Jack in the Box so umrli štirje otroci, kakšnih 600 ljudi pa jo je odneslo s hudimi zastrupitvami. Podjetje so potrošniki zasuli s tožbami, eno od teh je vložilo tudi neka takrat devetletna deklica in zaradi odpovedi ledvic, ki je sledila učinkom hude bakterije, iztržila več kot 15 milijonov dolarjev. Jack in the Box ima dvajset let pozneje odličen sloves, slovi pa po varno pripravljeni hrani.

No, zadnji stavek ni povsem resničen, Jack in the Box si namreč zasluži omembo še zaradi enega dosežka. Srž primera, ki je leta 2007 v ZDA postal znan pod nalepko Carl's Anus, je bila v domnevno zlonamernih navedbah, ki naj bi jih o tekmecu na trgu hitre prehrane širilo teksaško podjetje: z besedno igro naj bi namigovalo, da so pri podjetju Carl's pretirano nagnjeni k temu, da v svoje slavne burgerje radi primešajo nežno meso govejih zadnjic. Kako se je primer razpletel, ni znano.