Petek, 30. 12. 2022, 22.01
1 leto, 3 mesece
Olimpijsko leto vojne in volitev (inventura)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,50
Inventure so v življenju pomembne. Med trgovci sploh, da lahko ugotovijo, koliko sploh še lahko prodajo. Predvsem pa, koliko stvari se je izgubilo. Ali pa "izgubilo". Podobno je tudi v življenju posameznika; treba si je urediti spomine. Da se kaj pomembnega ne izgubi. Predvsem pa ne pozabi, ko se je na podlagi teh spominov treba odločati.
Leto, ki se z današnjim dnem poslavlja, je bilo, kot se seveda za vsako leto spodobi, polno "izzivov", predvsem pa presenečenj. Nič ni tako, kot je bilo pred 365 dnevi. In letos to zagotovo ni kliše.
Nas bo zeblo ali ne, je bilo eno glavnih vprašanj leta.
Ko smo bili pred letom dni še globoko v pandemiji covid-19, si verjetno nismo predstavljali, da bomo že čez dva meseca na starem kontinentu pahnjeni v surovo vojno, ki ne bo le zamajala svetovnega reda, ampak bo povzročila tudi globalno krizo, sprožila nov val beguncev, da bodo svet zajele draginja, prehranska kriza, predvsem pa energetska kriza, in da bomo na jesen s strahom razmišljali, kako mrzla bo zima in kako se bomo greli. Zagotovo pa si nismo predstavljali, da nas bo skrbelo, ali bomo sploh lahko prižgali luč, ker elektrike morda ne bo ali pa bo predraga.
Kriza na krizo
Vedeli sicer smo, da se nam obeta supervolilno leto, a le redki so si verjetno predstavljali, da bo pomembno vlogo pri reševanju dilem s preskrbo z energenti v Evropi igral slovenski elektrooligarh, kot so na politični desnici porogljivo poimenovali tedaj še pretendenta za premierski stolček v Sloveniji. Leto 2022 je presenetljivo temeljito zavrnilo "ideologijo janšizma". Ne le na parlamentarnih, predsedniških in lokalnih volitvah, ampak tudi na trojnem referendumu, ki smo ga volivci dobili "za bonus".
Prav tako si verjetno nismo predstavljali, da bo Slovenijo poleti tako silovito udarilo globalno segrevanje podnebja v obliki katastrofalne suše in uničujočega gozdnega požara na Krasu. In da bomo nato že kakšen mesec ali dva kasneje na to pozabili in začeli spet pospešeno kuriti premog, ker ruskega plina ne bo več.
Požar na Krasu je bila ena največjih preizkušenj za Slovenijo v minulem sušnem poletju.
Le najbolj ekscentrični teoretiki zarote pa so verjetno predvidevali, da tudi premoga ne bo dovolj za TEŠ in da bo Slovenija zaradi remonta nuklearke v resnih težavah zaradi preskrbe z elektriko. In čeprav so cene energije podivjale, smo morali kot država s pol milijarde dokapitalizirati doslej bogati HSE. Ker nekdo ni pravi čas naredil inventure. Oziroma "načrti niso bili realni, ker vsega dogajanja in katastrof v letu 2022 res ni bilo mogoče predvideti".
Da sploh ne omenimo platinastega jubileja britanske kraljice Elizabete II., ki je na splošno presenečenje sveta – kot se za leto 2022 spodobi – 8. septembra po sedmih desetletjih na prestolu nenadoma umrla. Čeprav je bila britanska kraljica, je bila kot ena redkih stalnic (da ne rečem inventarja) v naših življenjih nekako tudi naša, od vseh nas. Karel III. to zagotovo ni.
Ciniki bi sicer rekli, da leto 2022 v bistvu ni bilo nič posebnega. Iz ene krize v drugo ali dve novi. "Svet že od nekdaj gori, odkar se vrti," je že konec 80. let pel Billy Joel v zdaj klasiki "We didn't start the fire" (Nismo mi začeli požara). Kaj je bilo torej res novega in edinstvenega?
Britanska kraljica Elizabeta II. se je poslovila 8. septembra, po 70 letih na prestolu. Stara je bila 96 let. Njena smrt je pretresla ne le Britance, ampak cel svet. Njen državniški pogreb je bil eden največjih v zgodovini človeštva.
Olimpijsko premirje …
Leto se je sicer za Slovenijo začelo dokaj optimistično, zlasti na športnem področju. Olimpijske igre v Pekingu so slovenskim športnikom prinesle sedem kolajn: dve zlati, tri srebrni in dve bronasti. Predvsem so navduševali slovenski smučarski skakalci in skakalke, ki so pometli s svetovno konkurenco v tekmi mešanih ekip. Pravi navdih za razdeljeni narod v domovini, da je skupaj mogoče premikati tudi gore. Če se hoče. In trudi.
Zlata slovenska mešana ekipa v smučarskih skokih na olimpijskih igrah v Pekingu: Nika Križnar, Timi Zajc, Urša Bogataj in Peter Prevc
Zatišje olimpijskega premirja na vseh področjih je bilo za utrujene Zemljane od pandemije dobrodošlo. A se je kmalu izkazalo za varljivo. Ko se je obdobje kruha in iger zaključilo z veličastnim ognjemetom v Pekingu, se je že kmalu začel smrtonosen ognjemet nad Ukrajino, ki je vrgel svet s tečajev.
… in vojna
Napetosti na vzhodu Ukrajine so se sicer res stopnjevale že nekaj časa. A večina sveta je bila prepričana, da Vladimir Putin blefira in napihuje mišice, da bi morda dosegel določene koncesije. Splošna invazija na Ukrajino, drugo največjo državo v Evropi, ki ima več kot 40 milijonov prebivalcev, pa se je zdela naravnost nora. A točno za to se je 24. februarja odločil Putin.
In na splošno presenečenje doživel precejšen neuspeh na bojišču. Ukrajinci Rusov niso sprejeli kot osvoboditeljev in "blitzkrieg" na Kijev mu je spektakularno spodletel. Ruska vojska je na bojišču pokazala, da ni tako učinkovit bojni stroj, kot se je bal Zahod. Vsekakor je brutalna, uničevalna in okrutna sila, a ne nepremagljiva, pred katero bi Ukrajinci kar pokleknili in se predali.
Ruska vojska je dobesedno s tlemi zravnala Mariupol na vzhodu Ukrajine, ki je postalo herojsko mesto odpora proti agresiji.
Še vedno ni povsem jasno, kakšni so bili cilji njegove "specialne vojaške operacije". Pokoriti celotno Ukrajino? Strmoglaviti "preveč prozahodno oblast" oz. "denacificirati" zahodno sosedo? Še vedno pravzaprav ni jasno, kakšni so ti cilji zdaj, po devetih mesecih vojne. Vprašanje je, ali mu bo uspelo obdržati sploh vzhodni del Ukrajine, ki ga je Rusom po hudih težavah na bojišču le uspelo okupirati in si ga "priključiti", a ga težko držijo.
Zagotovo pa Rusija s to agresijo na drugo članico Združenih narodov, najhujšo v Evropi po drugi svetovni vojni, ne bo okrepila svoje varnosti. Če je pred letom dni svoje grožnje utemeljevala zaradi "krepitve prisotnosti zveze Nato" na svojih vzhodnih mejah, je z invazijo dosegla ravno nasprotno – Nato bo svoje položaje v vzhodnih članicah okrepil za stalno. Če je hotela bolj prorusko Ukrajino, je zdaj dobila sovražno sosedo, ki jo članice Nata, tudi Slovenija, izdatno podpirajo z modernim orožjem in opremo in ki je za nameček postala tudi kandidatka za članstvo v Evropski uniji.
Gospodarsko gledano je Rusija doživela hud udarec s sankcijami Zahoda (ki sicer zaradi protisankcij v obliki dražjih ruskih energentov trpi tudi sam) in se zdaj pospešeno preusmerja na vzhod, zlasti na Kitajsko. Putinov režim se sooča tudi s precejšnjim nezadovoljstvom zaradi prisilne mobilizacije in precejšnih neuspehov na bojišču.
Kljub dobro delujoči propagandi pravega navdušenja, da bi šli zmrzovat in umirat na ukrajinsko fronto, med mladimi Rusi ni. Vprašanje je tudi, kako zadovoljni so glavni Putinovi podporniki, oligarhi, ki svojih milijonov ne morejo več trošiti na bogatem Zahodu. Veliko jih sicer v zadnjem času pada skozi okna ali po stopnicah ali pa se sami večkrat ustrelijo (po uradnih informacijah).
Ko bodo naredili letno inventuro, bodo najbrž le redki izmed njih ugotovili, da je njihovo življenje boljše kot pred letom dni. Vprašanje zato je, kako in kdaj bodo poskušali ta svoj položaj izboljšati. In kakšne posledice bo to imelo za preostali svet.
Avtokracija proti demokraciji
Čeprav se zdi, da ima združena Evropa v rokah močne karte in dejansko lahko postane "globalni igralec", je ukrajinska kriza razgalila njene številne šibkosti, zlasti glede hitrosti sprejemanja odločitev in doseganja enotnosti.
Razgalila je tudi herojstva, da ne bo pomote – predvsem v nesebični solidarnosti z Ukrajino tako na vojaškem kot humanitarnem področju. Zlasti Poljska se je izkazala s sprejemom več kot milijona ukrajinskih beguncev. In tudi Slovenija je na široko odprla vrata beguncem iz Ukrajine, materialno pomoč Ukrajincem pa so kar osebno vozili številni Slovenci.
Glavni zaveznik Ukrajine so sicer ZDA, je pa tudi Evropa odločno podprla Ukrajino v boju z ruskim agresorjem za njeno ozemeljsko celovitost in samostojnost. Solidarnost je kot prvi izmed evropskih voditeljev skupaj s premierjema Poljske in Češke (in voditeljem vladajoče poljske stranke) 15. marca v Kijevu izrazil tudi tedanji slovenski premier Janez Janša.
Doma je bil sicer deležen kritik, da je z obiskom izvedel predvolilni trik, izkazalo se je tudi, da obisk v Kijevu ni bil povsem usklajen s preostalimi članicami Evropske unije. A vendarle je šlo za pomembno (in pogumno) dejanje, ki je odmevalo v svetu. V Sloveniji pa se takrat tudi (še) nismo ukvarjali s podrobnostmi osebnega varovanja premierja in zaupnostjo podatkov o njegovem gibanju.
Slovenski premier Janša je bil med prvimi tujimi voditelji, ki so sredi vojne obiskali Kijev in osebno izrazili podporo Evropske unije napadeni Ukrajini.
To so bile "najboljše ure" Evrope, ki se je hitro odzvala tudi s sprejemom sankcij proti ruskemu režimu. A ta se je odzval s svojimi sankcijami, ki so zatresle predvsem energetske trge. Tu pa je potem začela evropska "volja do boja z Rusijo" presenetljivo hitro usihati.
Ko so bile zaradi naraščajočih cen energentov, hrane in splošne draginje načete denarnice Evropejcev, se je začela krepiti "utrujenost" od vojne in ljudje so se znova razdelili. Tokrat med podpornike Ukrajini za vsako ceno ter na tiste, ki so menili, da Evropa s pošiljanjem orožja Ukrajini zgolj podaljšuje konflikt in njen neizbežni poraz.
Slednji sicer menijo, da si prizadevajo za mir in da bi se bilo na ta način mogoče vrniti nazaj "v urejene čase", ko sta Evropa in Rusija "spoštljivo sodelovali". A običajno zanemarjajo, da bi si morala kaj takega želeti tudi Rusija. Ta pa je s svojim napadom na Ukrajino pokazala, da ne verjame v politiko sodelovanja, ampak v prevlado enega dela sveta nad drugim, torej da so eni bolj poklicani vladati drugim.
Evropejci le počasi dojemajo, da je vojna v Ukrajini dejansko boj za demokracijo in demokratične vrednote proti avtokraciji in diktaturi. In da to tudi stane.
Slovenska "enotnost" v podpori demokraciji
Podobno se je odvil tudi "spopad" na državnozborskih volitvah 24. aprila v Sloveniji, ko je šlo za boj združene "koalicije ustavnega loka" proti "diktaturi janšizma" (po levi interpretaciji) oz. za boj "sil kontinuitete" proti "vrednotam osamosvojitve" (po desni interpretaciji).
Volitve v državni zbor 24. aprila so bile uvod v supervolilno leto 2022. Volivci so nato oktobra in novembra na volišča odšli še štirikrat (oz. petkrat) − na dva kroga predsedniških in lokalnih volitev ter na trojni referendum o zakonih o vladi, o dolgotrajni oskrbi in o RTV Slovenija.
Desna vlada pod vodstvom Janše je po dveh letih drobnjakarsko pretirane represije sredi pandemije covid-19, brezsramnega izkoriščanja "reševanja življenj" za povsem partikularne strankarske interese, rušenja demokratičnih norm z "vladanjem z odloki" ter obračunavanja s političnimi nasprotniki in "vladi nenaklonjenimi" mediji pričakovala "sindrom zlate ribice" pri volivcih, ki da bodo uvideli, da je bilo to vse zanje – tako kot covidni dodatki in nadomestila, energetski in digitalni boni ter še mnogi drugi bombončki, ki so se povečevali premosorazmerno z bližajočim se datumov volitev.
A volivci smo naredili inventuro in se več kot jasno odločili za spremembo. Ki pa zdaj že, klasično za Slovenijo, ni koristila ne eni ne drugi strani, ampak tretjemu, tokrat novoustanovljenemu Gibanju Svoboda pod vodstvom Roberta Goloba, ki je dobilo kar 41 poslanskih sedežev v državnem zboru, največ v zgodovini samostojne Slovenije. Tudi ob kar 70-odstotni volilni udeležbi, najvišji po letu 2000.
Janševa SDS je sicer obdržala svoj nekaj več kot petinski delež, a ostala daleč od možnosti ponovnega oblikovanja vlade. Levi politični pol pa je dobil novega "hegemona", ki skorajda lahko vlada sam.
Nova vlada − Gibanje Svoboda, SD in Levica − pod vodstvom premierja Roberta Goloba je prevzela položaj 1. junija.
Bitka za RTV
Toda lekcija 24. aprila Janševi SDS očitno ni bila dovolj. Volilna kampanja in boj za oblast se z volitvami nista končala. Brez popuščanja sta se nadaljevala histerija in nasprotovanje praktično vsemu, kar si je zadala nova vlada pod vodstvom Goloba. Začenši z zakonom o preoblikovanju vlade za nova tri ministrstva, ker da bo to predrago. Skrb za državno blagajno se kljub temu ni ustavila pri stroških za referendum, ki so ga zahtevali na to temo.
Čeprav je vmes izbruhnila tudi "afera Fotopub", je glavno bojišče "kulturnega boja" postala javna Radiotelevizija Slovenije, kjer so "janšisti" prevzeli vse vzvode oblasti in začeli izvajati eksperimente z novimi programskimi načrti in oddajami, čemur se je večina zaposlenih (zlasti novinarjev) uprla s stavko. V ospredju tega boja je bil predvsem direktor TV Slovenija Uroš Urbanija, ki je bil sicer kot vodja vladnega urada za komuniciranje Janševe vlade glavni akter več kot 300-dnevnega mrcvarjenja STA v letu 2021. Na TV je prišel šele po tretjem razpisu in takoj začel upravičevati svoj sloves.
Kljub streljanju z vsemi propagandnimi topovi pa boj glavnih političnih borcev "janšizma" proti "politizaciji RTV", ki naj bi jo po njihovi interpretaciji prinesla novela zakona o RTV, ni uspel. Volivci so tudi tu več kot očitno naredili potrebno inventuro, se 27. novembra množično podali na volišča in jasno podprli "trikrat ZA".
Volivci so 27. novembra jasno zavrnili referendumske pobude opozicijske SDS o novelah zakonov o vladi, o dolgotrajni oskrbi in RTV Slovenija. Še posebej odločno so se postavili za spremembe in normalizacijo stanja na RTV. Novelo zakona je podprlo skoraj 63 odstotkov volivcev.
Posledice te politične zaušnice desnici se bodo sicer najverjetneje čutile šele v prihodnjem letu, saj je leto 2022 takoj za referendumi postreglo še s presenečenjem prve politične afere za novo vlado. Tudi Golob je tako prejel svojo zaušnico, ki mu jo je z odstopom prisolila ena njegovih glavnih sobork v "boju proti janšizmu", notranja ministrica Tatjana Bobnar, ker da je izvajal prevelike politične pritiske zaradi po njeni interpretaciji pretiranega "boja proti janšizmu" v policiji. Po Golobovi interpretaciji pa je bil ta boj premalo zagret. Odgovor na to, kaj je res, bo verjetno dala inventura novega notranjega ministra.
Prva predsednica
Z inventuro se je konec leta soočil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je v zadnjih izdihljajih leta predsedniški položaj predal Nataši Pirc Musar, prvi slovenski predsednici. Ocena Pahorjevih deset let podobno močno deli narod, kot je (bila) močna njegova želja, da bi delitve presegal in dosegel spravo. Za ene je junak, za druge bedak, za tretje ljudski predsednik.
Zanimivo je sicer, da mu zdaj hvalnice pojejo predvsem tisti, ki so ga pred nekaj več kot desetimi leti, ko je bil še premier, označevali za "največjo katastrofo za državo", medtem ko v predsedniški kampanji pravzaprav nihče ni hotel biti "še en Pahor". Nasprotno, nova predsednica je glasno obljubila, da "ne bo tiho", kot je bil njen predhodnik, ko bo šlo za kršitve človekovih pravic ali vladavine prava.
Nataša Pirc Musar je postala prva slovenska predsednica republike. Borut Pahor pa se po desetih letih (za zdaj?) umika iz politike.
To pa ni obljuba samo "janšistom", ampak tudi novemu premierju, ki je sicer po porazu strankinega kandidata v prvem krogu predsedniških volitev podprl Pirc Musarjevo. Pa čeprav jo je prvi slovenski predsednik podprl z utemeljitvijo, da ena stranka ne bi smela nadzorovati vseh ključnih institucij v državi, in s tem v Goloba zasadil seme dvoma o "avtokratskih in diktatorskih težnjah".
Desnica (SDS) je že posvojila te Kučanove besede, a kot so pokazali vsi letošnji volitve in referendumi, prepričuje zgolj vse manjši krog ljudi. Potencial stranke se je jasno pokazal na referendumih, ko njenih interpretacij ni podprl niti zahtevani kvorum 340 tisoč volivcev, kaj šele, da bi lahko za seboj zbrala večino.
Pod črto …
Po zadnjem volilnem maratonu bi lahko ocenili, da je v Sloveniji spet zavel določen optimizem. Čeprav se katastrofe okoli nas prelivajo ena v drugo, so državljani povedali, česa nočejo in komu zaupajo, da bo prinesel rešitve. Zlasti na področju zdravstva, kjer se zdi, da so razmere zaradi pomanjkanja osebnih zdravnikov najbolj pereče. Tudi gospodarstvo je precej nervozno, kaj bo prineslo novo leto, in pričakujejo hitro odzivanje vlade.
Inventura delovanja Golobove vlade zna priti prej, kot si morda marsikdo misli. Zagotovo prej kot čez 365 dni, ko bo čas za novo inventuro leta. Tako da nekega premora v "teh zanimivih časih" (kar po kitajski filozofiji meji na katastrofo) ne bo.
Olimpijsko leto miru in vojne, konca pandemije, dveh premierjev, predsednika in predsednice, kraljice in kralja − na Siolu pa tudi leto dveh odgovornih urednikov − se končno izteka. Še zadnji ognjemet in novo leto bo tu. Morda še dobro, da ne bo tudi olimpijsko leto ...
Srečno novo leto!
