Komentiranje brez smisla

V obdobju, ko v naši soseščini divja vojna, ko le nekaj sto kilometrov stran od nas otroci načrtno in hladnokrvno streljajo po svojih sošolcih, ko najpomembnejši politiki v državi kličejo k obujanju državljanske vojne in ko pomembni spletni komentatorji javno pozivajo k oboroževanju za spopad z drugače mislečimi, moramo tudi mediji prevzeti odgovornost za histerično stanje v družbi in vsaj poskusiti ne prilivati olja na ogenj.

Odgovornost nacionalnih medijev do javnosti ni samo v zagotavljanju obveščenosti in omogočanju svobode izražanja in pluralizacije mnenj, ampak tudi v tem, da ne sodelujemo pri širjenju sovražnega govora in sovraštva. Česar je v spletnih komentarjih anonimnih nasilnežev odločno preveč. 

In tu je treba postaviti meje. Zdaj. Ne čez "nekaj časa", ko se bodo glave morda malce ohladile. Ker se, kot žal kaže, ne bodo.

Konec anonimnega komentiranja

Kot odgovorni urednik portala Siol.net sem se odločil, da do nadaljnjega ustavim možnost komentiranja pod prispevki, ki so objavljeni na portalu Siol.net. Uporabniki preprosto preveč zlorabljajo možnosti svobode govora pod krinko anonimnosti. Golo žaljenje vseh povprek, in to samo zato, ker lahko. Včasih že "za zajtrk".

Seveda smo tovrstnega anonimnega besnenja vsepovprek vajeni že s Twitterja in Facebooka, pa tudi z drugih spletnih forumov. Nekateri pravijo, da gre za plačane spletne trole, ki načrtno hvalijo "naše" in besno pljuvajo po "onih ta drugih". Dokaza, da gre za plačane "komentatorje", ki ubijajo konstruktivno razpravo v komentarjih, sicer nimam. A zakaj bi to nekdo počel dan za dnem, uro za uro ... anonimno pod novicami Siola?

Po drugi strani pa se nekateri preprosto morajo neprekinjeno jeziti in kregati. Ko sem prejšnji teden po res žolčnih izlivih nekaterih onemogočil komentiranje pod posameznimi novicami, so se šli "kregat" naprej med druge novice, kjer je bilo komentiranje še odprto. Nato so šli med več dni stare novice. Potem pa so nekateri komentirali celo več let stare novice.

Razen da gre za patologijo, nimam racionalne razlage, zakaj bi kdo to počel.

Spletno nasilje in nadlegovanje postajata vse večja družbena problema. Slika je simbolična. Foto: Thinkstock

Svoboda govora in "veliki cenzor"

In potem sem se seveda vprašal tudi sam, zaradi kakšne patologije dopuščamo tovrstno komentiranje brez smisla. Čemu bi moral jaz ali pa nekdo od zaposlenih na Siolu zapravljati svoj čas za pregledovanje komentarjev in presojanje, ali so v skladu s pogoji in pravili komentiranja?

Namen komentarjev pod članki je predvsem v tem, da širimo javno razpravo in omogočamo konstruktivno izmenjavo stališč in mnenj, kritike. Pa tudi, da se recimo avtorja prispevka opozori na morebitne napake ali netočnosti. Da se torej vsi skupaj nekaj naučimo in "rastemo".

Toda ti "plemeniti nameni" omogočanja bralcem, da se odzivajo na članke, so se več kot očitno izrodili. Od več kot tisoč komentarjev dnevno jih je takih, ki zasledujejo omenjene cilje, morda deset. Zagotovo pa ne dvajset.

Nekaj jih je tudi veselih, pozitivnih, kot so npr. čestitke športnikom za uspehe. Velika večina pa jih je vsebinsko praznih, večinoma nergaških, kritizerskih, tudi faktično nepravilnih. Še vedno se pojavljajo tudi anticepilski komentarji, po moji presoji povsem izven konteksta. 

Veliko se jih prepira z drugimi forumaši. Nekateri na relativno dostojni ravni, večinoma pa prerastejo v dolgotrajno zamero, ko se bevskajoče pošiljajo v rodila že na prvo objavo, ki jo nekdo naredi v dnevu.

Najbolj toksični pa so tisti, ki si v imenu "svobode govora" dovolijo vse − tudi nesramno izživljanje nad drugimi, drugačnimi. Ko tovrstne neprimerne komentarje izbrišem, pa sem veliki cenzor, levičarski smrad, gamad, banda cenzorska, svobodnjakarski propagandist ipd.

Pravila? Kakšna pravila?

Pravila komentiranja so jasna. Navedena so v Pogojih uporabe Siol.net, povezava pa je objavljena pod vsakim člankom, kjer je mogoče komentirati. In ob prijavi za komentiranje se mora uporabnik s temi pravili strinjati.

Ker se mi dozdeva, da jih velika večina v ihti, da čim prej objavi svoje sporočilo, ne prebere, je morda na mestu, da tu povzamem najbolj osnovna določila:

Diskriminacija na osnovi rasne, narodnostne, verske ali politične pripadnosti in spolne naravnanosti je prepovedana. Prav tako ni dovoljeno kakršno koli nadlegovanje tretjih oseb.

Pravila sicer zagotavljajo svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Toda argumentirano in brez žaljenja, osebnega napada, groženj in blatenja souporabnikov. Brez sporočil z diskriminatorno, zlonamerno, žaljivo, nespodobno, vulgarno, obrekljivo, sovražno, grozečo, obsceno ali katero koli vsebino, ki lahko prizadene druge uporabnike Siol.net. Prav tako je prepovedano žaljenje oz. blatenje sogovornikov, komentatorjev oz. avtorjev in drugih oseb.

"Bruhanje ognja in žvepla" na spletu pod krinko anonimnosti spodbuja nestrpnost in sovražnost tudi v "resničnem življenju", opozarjajo strokovnjaki. Slika je simbolična Foto: Thinkstock

Vse to piše v Pogojih uporabe Siol.net. Navedene so tudi druge obveznosti in omejitve, s katerimi so se uporabniki strinjali, ko so podali soglasje za komentiranje. Med drugim tudi to, da bodo uporabniki v celoti prevzeli odgovornost za škodo, ki bi jo lahko povzročili lastniku storitve ali tretjim osebam.

In še veliki finale vsem tistim, ki menijo, da na Siolu izvajamo "cenzuro" nad njihovimi komentarji, in mi grozijo s tožbo:

Komentiranje člankov na Siol.net ni pravica, pač pa možnost, ki jo omogoča lastnik storitve.

Tudi to je jasno navedeno v omenjenih Pogojih uporabe Siol.net.

Komentiranje v prihodnje

Kot omenjeno že na začetku, je komentiranje pod članki ustavljeno "do nadaljnjega", žal tudi za tiste, ki sicer niso problematični in komunicirajo normalno in spoštljivo. Morda se bo možnost komentiranja čez čas vrnila. Če bomo našli načine za bolj učinkovito moderiranje. Ali pa odkrili načine, kako doseči, da bo komuniciranje predvsem bolj spoštljivo, če že ne bolj vsebinsko. Ena od možnosti je zagotovo odprava anonimnosti.

Lahko pa že na tej točki napovem, da bomo na Siolu že kmalu uvedli rubriko "Pisma bralcev". Omogočili bomo objavo vsebinskih komentarjev, mnenj in odgovorov. A tako, kot je v navadi v "resnih medijih" − z navedbo imena in priimka avtorja. Ker je treba za svojimi besedami v javnem prostoru tudi stati. In prevzeti odgovornost za svobodo govora.