Sladke skrbi: LCD, LED LCD ali plazma?

Seveda ne gre brez razjasnitve temeljnih pojmov, ki so ključni za razumevanje nadaljnih odstavkov. TV-zasloni se na prvi pogled namreč razlikujejo zgolj po diagonali zaslona, barvi in nalepki proizvajalca, tehnologija, ki skrbi za čisto sliko, pa je skrita pod steklom.

Kako torej ločiti med plazmo in tekočimi kristali? Prva indikatorja sta velikost in ekskluzivnost proizvodnje: dimenzije plazmatskih zaslonov so namreč praviloma omejene na obseg od 42 do 65 palcev (seveda obstajajo izjeme, a jih bomo za zdaj izvzeli), proizvajajajo pa jih izključno Samsung, Panasonic in LG, medtem ko (LED) LCD-zasloni lahko merijo od nekaj centimetrov pa vse do 90 palcev; proizvajajo jih skoraj vsi akterji v branži.

Zgoraj omenjena dejstva seveda niso glavna ločnica med tehnologijami – največja razlika je namreč v različnih virih svetlobe. Plazmatski zasloni za osvetljevanje tako izkoriščajo majhne celice, polne z elektriko nabite ionizirane mešanice plemenitih plinov (helija, neona, argona, kriptona, ksenona in radona – najdemo jih na skrajni desni strani periodnega sistema) oziroma plazme, klasični LCD-zasloni svetila, osnovana na hladnih katodah, LED LCD-zasloni pa polprevodniške vire svetlobe oziroma, kot namiguje že ime, LED-diode.

Razlike med tehnologijama so tudi v osveževanju slike (plazma 600 Hz, LCD 120‒240 Hz), a se bomo v to precej kompleksno temo poglobili prihodnji teden.

Svetilnost Absolutni zmagovalci so zasloni LED LCD – so namreč do dvajsetkrat svetlejši od platna v povprečni kinodvorani. Tesni zasledovalci so klasični LCD, plazma pa je odlična tretja. Seveda to ne pomeni, da je mogoče razliko izmeriti v stotinah lumnov – plazmatski zasloni so namreč še vedno občutno svetlejši od klasičnih katodnikov. V obzir je treba vzeti tudi prevleko zaslona, ki gledalca ščiti pred pretiranim bleščanjem – ta lahko plazmatski TV po prijetnosti izkušnje uvrsti pred LED, če zadnji tovrstne zaščite nima.

Globoka črnina Razmere so na tem področju precej izenačene kot pred leti, a zmagovalka je še vedno plazma. Zasloni LED LCD lahko namreč popolnoma počrnijo le v primeru izklopljenih diod, med predvajanjem vsebin pa lahko najbolj globoke nianse črne barve prikaže le plazma.

Kontrast Odtenki črne, omenjeni v zgornji kategoriji, so sicer neposredno povezani s kontrastnim razmerjem. Kaj je to? Gre za razmerje med najbolj temnim in najbolj svetlim odtenkom slike. Zaslon z zelo visokim kontrastnim razmerjem bo zmogel prikazati bolj realistično sliko, ki bo imela tudi več globine.

Najboljše kontrastno razmerje trenutno praviloma ponujajo plazmatski zasloni (z izjemo Sharpovega Elite LED LCD, ki uporablja lokalizirano, ne zgolj obrobno ozadno osvetljevanje, a je tudi salamensko drag), a se bodo razmere najbrž drastično spremenile s pocenitvijo zaslonov OLED, ki so videti fantastično. Trenutno so za množično porabo namreč dovolj poceni le manjši primerki, ki so mesto našli v pametnih telefonih in tabličnih računalnikih.

Vidni kot Pomembno je poudariti, da LCD-zasloni obeh tipov izgubijo pri kakovosti slike, če jih glede na položaj oči ne gledamo pod pravim kotom. Plazma teh težav nima, precej bolje od klasičnih in LED-modelov pa se odrežejo tudi LCD-zasloni tipa IPS, ki pa so praviloma namenjeni računalničarjem in tablicam.

Energetska požrešnost Najmanj elektronov posesajo zasloni LED LCD, saj so diodice pregovorno varčen vir svetlobe, klasični LCD pa jim je tesno za petami. Plazmatski TV-sprejemniki zaradi precej višjih kontrastnih razmerij preprosto niso tako varčni, a kljub temu zahtevajo precej manj energije kot pred nekaj leti, ko je bila tehnologija še sveža.

Če ste zeleni, torej izberite LED LCD, a vedite, da boste dolgoročno zaradi nižjega računa za elektriko prihranili kvečjemu prgišče evrov, saj TV-zasloni LED zaradi praviloma višjih cen od plazmatskih na začetku pomenijo konkretnejšo naložbo.

Cena Dileme ni – daleč najcenejši so klasični zasloni LCD, a ponujajo precej manj kakovostno sliko od obeh tekmecev. Zasloni LED LCD so praviloma najdražji, saj jih proizvajalci TV-sprejemnikov tlačijo predvsem v modele srednjega in višjega cenovnega razreda.

Plazma se je v zadnjih letih občutno pocenila – tovrstni sprejemniki trenutno ponujajo najboljše razmerje med ceno in velikostjo. V določenih primerih lahko je lahko centimeter diagonale zaslona LED LCD namreč kar za polovico dražji od plazmatskega.

Kako je z življensko dobo? Vse vrste ploskih zaslonov so bile predmet neskončnih preizkusov in znanstvenih raziskav, ki potrjujejo njihovo trdoživost, najboljši vir tovrstnih informacij pa so seveda odzivi lastnikov, ki so s svojimi digitalnimi okni v svet večinoma zadovoljni. Tudi iz lastnih izkušenj lahko kot nekajletni uporabnik TV-sprejemnika LCD zatrdim, da težav z njim še ni bilo, medtem ko se še iz časov klasičnih katodnikov dobro spominjam vsaj dveh eksplozij katodega topa in enega manjšega požara.

Optimalna izbira Univerzalna resnica je takšna: če kupite TV-sprejemnik priznanega proizvajalca, se razlike med plazmo in obema vrstama LCD-zaslona pravzaprav razblinijo – izberete lahko namreč zgolj dober, boljši in najboljši izdelek. V primerjavi s ploskimi zasloni izpred nekaj let so moderni HDTV namreč vsi po vrsti tanjši, večji in cenejši, pa tudi kakovost prikazanega je na občutno višji ravni.