Četrtek, 19. 2. 2015, 15.17
8 let, 7 mesecev
Sedem iger, ki niso upravičile gromozanskih pričakovanj (video)
Razvijalcem iger in njihovim založnikom je že od nekdaj v navadi, da spodbujajo in širijo navdušenje nad igro, ki je še vedno v razvoju. Gre za dvorezen meč – prepoznavnost naslova lahko že mesece pred izidom poskrbi za veliko število prednaročil, po drugi strani pa lahko poveličevanje igre, ki ob izidu zaradi neizpolnitve obljub pogori, uniči prodajne rezultate in razvijalca, celo založnika, spravi pod rušo. Iger, ki so jih oglaševali kot naslednjo veliko stvar, je bilo že ogromno. Poiskali smo nekaj najbolj napihnjenih primerkov, ki so jih igralci zaradi nedokončanosti, kopiranja drugih iger, čudnih igralnih mehanik ali preprosto povprečnosti pribili na sramotilni steber.
Duke Nukem Forever je po številnih obljubah ("Prihodnje leto pa zares bo!") in skopih odzivih 3D Realms na vprašanja medijev (slavni izrek "Končano bo, ko bo končano!") vendarle izšel junija 2011. Igra ni bila ne prelomna ne popolna polomija, temveč tisto, česar so se ljubitelji serije in Duka bali najbolj – z obrabljenim mačističnim humorjem prežeta povprečna prvoosebna strelska akcija.
Z njimi so računalniški zaslon obilno obmetavali tudi igralci, ki so nasedli napihnjenim napovedim in po nakupu namestili ter zaigrali Daikatano. Ta se je ob izidu spomladi 2000 zaradi izjemnega števila hroščev, obupne grafike in zastarele igralne mehanike uveljavila kot ena najslabših iger vseh časov.
Ob izidu maja 2008 se je izkazalo, da ga je Sony z napihovanjem Haze (razvili so jo v studiu Free Radical Design, njen založnik pa je bil Ubisoft) polomil – grafična podoba je bila v najboljšem primeru povprečna, sovražniki zabiti kot žeblji, zgodba pa generična znanstvena fantastika. Razvoj različic za konzolo Xbox 360 in osebne računalnike je bil preklican.
The Elder Scrolls Online ob izidu ni veljal za igro, ki bi ogrozila World of Warcraft, nespornega kralja masovnega spletnega igranja vlog, temveč naslov, ki bi zvrst definiral na novo. Zgodilo se ni ne eno, ne drugo – število igralcev na strežnikih se je začelo zmanjševati že vsega nekaj mesecev po izidu aprila 2014. Čeprav ESO še vedno živi, se je izkazalo, da izrazito samotarska serija The Elder Scrolls preprosto ni namenjena načinu za več igralcev.
Ko smo igro prvič pognali, ni bila videti niti približno tako dobro kot napovedniki, s katerimi nas je založnik Ubisoft dražil pred izidom. Za nameček misije igralcu niso ponujale prav veliko svobode, vožnja z avtomobili pa je bila obupna. V primerjavi z vsebinsko veliko bolj polnim in dodelanim Grand Theft Autom V, ki je izšel nekaj mesecev prej, pa se je igra Watch Dogs pravzaprav zdela kot ponesrečena šala.
Celotna izkušnja je bila namreč sestavljena iz docela povprečnih mini-iger, simpatičnost pa je po drugem ali tretjem preigravanju hitro nadomestila duhamornost. Spore je v večini uveljavljenih igram namenjenih medijev sicer prejel solidne do odlične ocene, a je bilo za to najbrž zaslužno tudi plemenito poreklo. Igro je namreč razvijal slavni Will Wright, oče grajenja mest Sim City in simulacije življenja The Sims.
Izkazalo se je, da so bile vse obljube bodisi izredno pretirane bodisi izvite iz trte. Fable se je namreč igral kot tisti čas (izšla je leta 2004) zelo povprečna predstavnica zvrsti akcijskih pustolovščin v domišljijskem svetu. Mnogo igralcev se je raje še enkrat zateklo k malce starejšim, a precej bolj kakovostnim naslovom (Gothic II, Baldur's Gate 2, Morrowind, Knights of the Old Republic).