Računalnikov, kot jih poznamo danes, leta 2050 ne bo več

Zase pove, da je velik radovednež, ki predvsem razmišlja o prihodnosti. Direktor globalnega inovacijskega komuniciranja pri Siemensu Ulrich Eberl je bogati zbirki svojih objavljenih člankov in knjig ter uredniških nalog z vseh področij naravoslovnih ved leta 2011 dodal tudi knjigo Življenje leta 2050, v kateri piše, da svojo prihodnost imamo v svojih rokah, saj jo izumljamo že danes.

Ali danes sploh lahko napovemo, kakšni bosta življenje in tehnologija leta 2050? Ne nazadnje, kdo bi si lahko pred 35 leti upal napovedati, kaj bo danes?

Gotovo si ne bi upal napovedati, kakšni bodo takrat pametni telefoni, a sem prepričan, da lahko zelo dobro napovemo, kako bo takrat z računalniškimi in komunikacijskimi zmogljivostmi. To so dolgoročni trendi. Moorov zakon, ki pravi, da se računalniška moč podvoji na dve leti, bo veljal vsaj še 15 ali 20 let, kar nam potrjujejo izkušnje iz laboratorijev za polprevodnike. Lahko tudi napovemo, kakšne bodo stavbe leta 2050, saj te trajajo več kot 35 let, in razmere v energetiki. Elektrarne imajo življenjsko dobo 40 do 60 let, današnje elektrarne v ZDA so gradili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Seveda bodo vmes tudi kratkoročne spremembe, a nam dolgoročni trendi omogočajo takšne napovedi.

Eden od dolgoročnih trendov je tudi staranje prebivalstva …

Ocenjujemo, da bo leta 2050 število prebivalcev doseglo približno 9,5 milijarde ali 30 odstotkov več kot danes. Bolj kot ta rast je pomembna prav sprememba strukture prebivalstva. Prebivalstvo bo veliko starejše kot danes. Imeli bomo trikrat več starejših od 65 let v primerjavi z danes, ko jih je pol milijarde, število starejših od sto let se bo povečalo kar za desetkat. To vpliva na zdravstveni in pokojninski sistem, a tudi na zagotavljanje pametnih tehnologij in rešitev, kot so pametni domovi, ki bodo starejšim še naprej zagotavljale takšno mobilnost in neodvisnost življenja, kot ju imajo danes. Zato si upam trditi, da bo prav ta demografski trend pospeševal tudi trend električne mobilnosti – na primer avtonomna vozila, povezana s pametnimi telefoni in drugimi napravami.

To bo zahtevalo veliko dodatne računalniške in komunikacijske zmogljivosti …

Imeli jih bomo. Okrog leta 2040 bodo procesorska moč, zmogljivosti digitalne shrambe in podatkovni prenosi tisočkrat močnejši kot danes. Zmogljivost, ki jo imamo danes v prenosnem računalniku maloprodajne cene 500 evrov, bo takrat zagotavljal čip, katerega cena bo okrog 50 centov. Čipi bodo pametno usmerjali proizvodne procese v tovarnah in tudi postopke gospodinjskih aparatov v domovih. V proizvodnji pričakujemo četrto revolucijo: po revolucijah zaradi parnega stroja, mehanske avtomatizacije in tekočega traku bo zdaj prišla na vrsto digitalna tovarna, v kateri bo skoraj vse avtomatizirano in pametno vodeno.

Kaj bo pa z delovnimi mesti v tovarnah četrte generacije? Ali utegne digitalna tovarna ogroziti delovna mesta?

Da in ne. Tovarn brez ljudi sicer ne bo, a se bo krepko zamenjala struktura delovnih mest. Toda to ni nič novega, podobno se dogaja že najmanj zadnjih 30 let. Spraševali smo se, ali bodo roboti nadomestili delovna mesta, zdaj vemo, da niso bistveno spremenili števila, so pa bistveno spremenili strukturo delovnih mest in poklice. V osemdesetih letih praktično ni bilo računalniških programerjev, danes pa jih je samo v Siemensu 17.500. Tako bo tudi v prihodnje. Nekatera delovna mesta bomo izgubili, predvsem preprosta delovna mesta, tako v proizvodnji kot tudi v pisarnah, dobili pa bomo nova, ki bodo bolj ustvarjalna pri oblikovanju, razvoju in raziskavah ter tudi pri trženju. Pri tem bo imelo pomembno vlogo izobraževanje, ne le formalno, temveč stalno izobraževanje na delovnem mestu in pridobivanje delovnih izkušenj.

Izboljšave zahtevajo naložbe. Kje najti denar?

Posredno, prek hitrejših amortizacij naložb. Električni motorji danes zadostijo dvema tretjinama energetskih potreb industrije, z uvedbo učinkovitejših motorjev bo njihova amortizacija še hitrejša. Naložbe v učinkovitost se vsekakor izplačajo, z njimi se lahko tudi zasluži. Podobno velja tudi v kapitalnih naložbah, kot so tiste v električno omrežje, ki je vedno bolj decentralizirano in podvrženo vedno večjim trajnostnim zahtevam, ali v energetsko učinkovite stavbe, prav tako tudi pri majhnih primerih, kot je uvedba varčnih žarnic v gospodinjstvih. Prav prihranki bodo spodbujali naložbe v energetsko varčnost.

Kljub tem obetom ni videti zadostne pripravljenosti v takšne naložbe. Zakaj med ljudmi manjka zavesti?

Ne samo med posamezniki, tudi v industriji. Zato nastajajo inteligentni naložbeni modeli, pri katerih lastnikom ni treba investirati ničesar. Izvajalec prevzame stroške naložbe in jamči znatne energetske prihranke, svojo naložbo povrne tako, da od lastnikov naslednjih od 10 do 15 let prejme delež tako ustvarjenih prihrankov. Prihranek se tako takoj razdeli med izvajalce, ki v nekem določenem obdobju pokrijejo svoje stroške, in lastnike, ki takoj prihranijo brez lastne udeležbe, po preteku pogodbeno dogovorjenega obdobja ostajajo vsi prihranki lastnikom. Siemens se s tem ukvarja že četrt stoletja in je tako obnovil okrog šest tisoč objektov predvsem v lasti nemških mest. Berlin je dober primer takšnega sodelovanja.

Ali je ta model na voljo tudi posameznikom za njihove hiše ali stanovanja?

Počasi se razvija. Banke in drugi primerni izvajalci morajo najti primeren način, kako sodelovati z zasebniki. Pogrešam ustvarjalnost prav pri razvoju takih modelov. Siemens je sicer že sodeloval z velikimi zasebnimi bolnišnicami, kar pomeni, da takšno sodelovanje gotovo ni omejeno samo na mestne uprave.

Denarja utegne zmanjkati tudi za pokojnine, saj bo starejših vedno več in živijo vedno dlje …

To je širše vprašanje. Družba mora ustvariti vrednost, od katere bo del denarja namenjen pokojninski blagajni. Družba mora biti konkurenčna ter zagotavljati izdelke in storitve, ki se dobro prodajajo na svetovni ravni. Poiskati je treba najmočnejše točke, kje bi lahko Slovenija ponudila največ dodane vrednosti.

Kje jih vi vidite v Sloveniji?

Menim, da Slovenija ne izkorišča dovolj svoje izjemne osrednje zemljepisne lege. A ob tem se morate vprašati: ali je prometna infrastruktura dovolj dobra? Ali obstajajo spodbude za naložbenike? Priložnosti je ogromno. Siemens ima v Sloveniji prodajni urad, ki zaposluje 95 ljudi, a nima raziskovalno-razvojnega laboratorija ali tovarne. Zakaj? Tovrstne odločitve so pogosto politične. Nadalje, Slovenija je idealna za turizem vseh vrst, imate vse, toda ali privabite dovolj turistov? Slovenski BDP je v evropskem povprečju, to ni slabo. Niste med državami, ki so imele resnične težave.

Eden od pomislekov digitalizacije je zagotavljanje varnosti in zanesljivosti delovanja storitev ter varovanja zasebnosti. Kako to zagotoviti?

Najpomembnejše je spet izobraževanje. Uporabniki morajo vedeti, kaj počnejo in kaj se dogaja z njihovimi podatki, ki jih prepogosto nekritično razkrivajo celo po družbenih omrežjih. Omrežja bomo imeli povsod, povezani bodo ne samo uporabniki, temveč tudi predmeti. Stoodstotne varnosti najbrž ne bo mogoče doseči nikoli, zato je toliko bolj pomembno čim bolj prizadevati si za vzpostavitev varnega digitalnega okolja, tako na sistemski kot tudi uporabniški ravni.

Kako bo digitalizacija olajšala naše življenje?

Vmesniki med uporabnikom in strojem bodo veliko bolj intuitivni. Računalniki, kot jih poznamo danes, bodo izginili, ker bo vsa ta okrepljena računalniška moč dosegljiva praktično v vseh drugih povezanih napravah. Takrat bomo morda med drugim že imeli razširjene tridimenzionalne internetne zidove, ki jih bomo lahko gledali brez posebnih očal – na enem od berlinskem inštitutov že imajo nekaj podobnega. S takšnim zidom se bomo pogovarjali, torej spet ne bo potrebe po klasičnem računalniku. Vlogo pametnega telefona bo morda prevzela pametna ura, pametna zapestnica ali kaj drugega iz nabora nosljivih tehnologij.

Podatkov bo veliko več kot danes, a že danes ne moremo vedno vedeti, kateri so kredibilni, resnični … Kako bomo lahko učinkoviti v še večji poplavi informacij?

Tudi pri tem ima izobraževanje pomembno vlogo, a je to vprašanje vendarle velik izziv. Od začetka človeštva do leta 2000 smo ustvarili dva eksabajta podatkov, v današnjem času pa enako količino podatkov ustvarimo že v enem dnevu. V Siemensu se veliko ukvarjamo s tem, kako iz te ogromne količine podatkov (Big Data) hitro dobiti podatke, ki so nam pomembni in jih potrebujemo (Smart Data).

Na primer?

Na področju zdravstva iščemo načine, da bolje predvidimo potek in učinke operativnega posega ter zmanjšamo izpostavljenost pacientov ob zagotavljanju enakega ali boljšega zdravljenja. Na področju obnovljivih virov energije: pred 15 leti je imela Nemčija nekaj sto elektrarn za vso državo, danes pa imamo poldrugi milijon zelo različnih energetskih virov, od solarnih celic do biomase in vsega vmes. To postavlja izredno visoke zahteve za načrtovalce in skrbnike energetskega omrežja. Za učinkovito upravljanje je treba imeti odlične napovedi porabe in proizvodnje, ki morajo upoštevati številne dejavnike: vremenske razmere, letni čas, dan v tednu, uporabniški vzorci … Ali promet: v Siemensu se ukvarjamo tudi z modeliranjem multimodalnega integralnega prometa – od enotnih vozovnic do sprotnega spremljanja razmer in temu primerno sprotnega načrtovanja optimalne poti z javnim prevozom, ki lahko vključuje tudi sopotništvo v osebnih avtomobilih.

Ali bodo vse te priložnosti digitalizacije enako dostopne vsem po svetu?

V mnogih državah opažamo močan trend rasti srednjega razreda. Kitajska, Indija, Mehika, Brazilija, Turčija, celo Vietnam. Kitajska je stotine milijonov potegnila iz revščine v srednji razred. V 20 letih se je srednji razred povečal za 1,6 milijarde ljudi. Še vedno ostajajo velike razlike znotraj posameznih držav, celo v ZDA so velike razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi. Zato razvijamo tudi takšne rešitve, ki so primerne za okolja z nižjim standardom.

Na primer?

Pri nas smo za spremljanje nosečnosti navajeni na uporabo ultrazvoka, kar je za mnoge države, zlasti zunaj velikih mest, stroškovno nedosegljivo. V Indiji so iznašli rešitev s preprostim poceni mikrofonom, ki prav tako zazna srčni utrip zarodka, pametna programska oprema pa obdela te podatke na primerljiv način kot ultrazvok, le za bistveno nižje stroške. Indijci so razvili strojno opremo, programsko opremo pa smo prilagodili v Nemčiji. V Evropi se tega najbrž nihče ne bi spomnil.

Ali torej lahko rečemo, da revščina spodbuja ustvarjalnost?

Na nek način pravzaprav da.

Kako se bo družba spremenila od danes do leta 2050?

Zdaj smo v obdobju informacijske in komunikacijske tehnologije, ki se je začelo pred dvema desetletjema. Dokaj prepričan sem, da bo naslednje obdobje, kot mu rečem, obdobje holističnega zdravja. Prvi steber je zdravje okolja, ker to nujno potrebujemo: ravnanje z viri, obnovljiva energija … Drug steber je zdravje posameznikov, kjer bosta medicina in biomedicina predvsem soočeni z izzivom spreminjajoče se demografske slike.