Sreda, 19. 5. 2021, 19.34
3 leta, 5 mesecev
Pozabljena temačna preteklost Billa Gatesa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,00
22
Razkritja, povezana z razpadom zakona Billa in Melinde Gates, bodo na ugledu 65-letnega milijarderja zagotovo pustila trajen madež.
Po odmevni novici, da se milijarder Bill Gates ločuje od žene Melinde, glavna povoda za to naj bi bila njegov poslovni odnos s pedofilom Jeffreyem Epsteinom in pogledovanje za sodelavkami, so se v javnosti in tudi nekaterih večjih svetovnih medijih začele pojavljati ugotovitve, da je Gates pod krinko velikega prijaznega človekoljuba morda vendarle skrival svojo temnejšo plat. Toda za vse z malce boljšim spominom to pravzaprav ne more biti nobeno presenečenje. Preden si je določil druge prioritete in svoje milijarde začel preusmerjati v dobrodelne namene, je bil Gates kot šef računalniškega velikana Microsoft neizprosen, občasno celo brutalen poslovnež, ki za doseganje svojih ciljev pogosto ni izbiral sredstev.
Bill Gates je do pred kratkim veljal za enega od očetov sodobnega računalništva, človekoljuba, ki je s svojimi milijardami pomagal tako rekoč iztrebiti eno najbolj zoprnih bolezni, otroško paralizo, in se boril proti številnim drugim, ter razumnika, čigar pronicljive komentarje okoljskih in družbenopolitičnih problematik so upoštevali tudi politiki in vplivni gospodarstveniki.
V prihodnosti bodo stvari najverjetneje drugačne. Razkritja nekaterih Gatesovih dejanj, kot so poslovno sodelovanje s pedofilom Jeffreyem Epsteinom in afera z uslužbenko Microsofta, ki so botrovala njegovi ločitvi od žene Melinde, bodo na njegovem ugledu zagotovo pustila trajen črn madež.
Bill (levo) in Melinda (desno) Gates sta se poročila leta 1994, njun zakon je tako trajal kar 27 let. To je ena od fotografij z njune poroke v Seattlu.
Zelo verjetno je, da se bodo prihodnji intervjuji z Gatesom ob zdravstvenih in ekoloških težavah človeštva osredotočali tudi na naštete vzroke za razpad njegovega zakona in s tem razvrednotili težo njegovih besed, morda tudi dejanj, o humanitarnih krizah, ki jih rešuje dobrodelna organizacija Bill & Melinda Gates Foundation.
Zaprepadenost ob razkritju tako imenovane "temne plati" Billa Gatesa se razblini, če se spomnimo devetdesetih let prejšnjega stoletja
Svetovno znani medij Business Insider je v ponedeljkovem članku ugotavljal, da po ločitvi Gatesa od Melinde in razkritjih razlogov za njun razhod razpada maska všečnega in prijaznega človekoljuba, ki si jo je Gates nadel, da bi prikril svojo domnevno temnejšo plat.
Toda kdor Billa Gatesa spremlja že dlje časa, ob tem ne more biti presenečen. Bill Gates manj prijetne strani svoje osebnosti namreč nikoli ni zares skrival. Ne le to, svojčas ji je pustil, da je vodila Microsoft, eno največjih in najvplivnejših podjetij na svetu.
Bill Gates je med zaposlenimi pri Microsoftu slovel kot strog in avtoritativen šef, ki je hlepel po odličnosti, popolnosti, zelo rad je kritiziral in zelo redko pohvalil. Toda z izjemno zgodnjih let Microsofta se Gates ni zares vmešaval v dnevno delo zaposlenih, njegov vodstveni slog pa tudi ni vključeval mikromenedžmenta oziroma neposrednega kritiziranja, poniževanja ali celo žaljenja zaposlenih. "Bill se nikoli ni zares poglabljal v to, kaj in koliko delaš. Bill je želel samo vedeti, da imaš stvari pod nadzorom in da bodo narejene po standardih podjetja," je pred petnajstimi leti razkril nekdanji razvijalec orodja Microsoft Excel Joel Spolsky. "Gatesov standardni modus operandi je bil postavljanje vse težjih vprašanj, dokler nisi odgovoril, da ne veš, nato pa te je nadrl, zakaj nisi pripravljen na delo," je dodal. Kljub številnim kapricam je večina zaposlenih Gatesa kot šefa spoštovala.
Do leta 2000, ko je Bill Gates direktorski položaj pri Microsoftu, podjetju, ki ga je ustanovil leta 1975, prepustil Stevu Ballmerju in znova prevzel bolj kreativno vlogo, je veljal za enega najbolj neizprosnih podjetnikov v Združenih državah Amerike in tudi širše.
Vrhunec Gatesovih pogosto umazanih in brutalnih poslovnih strategij so predstavljala devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je Microsoft dokopal do statusa vodilne globalne računalniške velesile, pri čemer je šel dobesedno prek trupel svojih korporativnih tekmecev, ki se mu pogosto niti niso postavili po robu, temveč so mu bili zgolj na poti. Poglejmo nekaj najbolj odmevnih primerov:
Internet Explorer
Internet Explorer je bil včasih tudi po zaslugi Gatesovih agresivnih poslovnih praks precej bolj dominanten spletni brskalnik, kot je danes izredno priljubljeni Google Chrome, na primer. Na vrhuncu razširjenosti leta 2001 ga je uporabljalo kar 96 odstotkov lastnikov osebnih računalnikov.
Microsoft je na vlak svetovnega spleta skočil relativno pozno. Ko so se pri Microsoftu šele začeli zavedati, kako velika stvar bo v prihodnosti svetovni splet, je bil na številnih brskalnikih že nameščen spletni brskalnik, in sicer Netscape Navigator. V njem je Bill Gates – tako kot v vsaki programski opremi, ki je ni razvil oziroma posedoval Microsoft – videl veliko grožnjo svojemu podjetju.
Microsoft je nujno potreboval lasten spletni brskalnik, a ga v veliki meri niso naredili sami, temveč so uporabili programsko kodo brskalnika Mosaic, ki ga je razvilo podjetje Spyglass Software. Microsoft je na temeljih Mosaica naredil svoj brskalnik Internet Explorer. Podjetju Mosaic so obljubili kompenzacijo z deležem od prodaje Internet Explorerja.
Internet Explorer in Netscape Navigator sta bila udeleženca prve od tako imenovanih brskalniških vojn. Končala se je s kapitulacijo Navigatorja, ki ga je Microsoft z Internet Explorerjem do leta 2001 tako rekoč zradiral s svetovnih osebnih računalnikov.
Internet Explorer je izšel leta 1995 za operacijski sistem Windows 95, bil pa je brezplačen. S tem je Microsoft ubil dve muhi na en mah: podjetju Spyglass Software mu ni bilo treba plačati tako rekoč ničesar, kar je botrovalo kasnejšemu propadu Spyglassa, obenem pa je postal eksistenčna grožnja takratnemu največjemu tekmecu Internet Explorerja, brskalniku Netscape Navigator, ki je bil plačljiv.
Microsoft je Netscape Navigator kasneje dokončno dotolkel tako, da je proizvajalcem osebnih računalnikov, ki so kupcem za darilo prilagali Netscape Navigator, takšnih je bilo precej, zagrozil, da jim ne bo več prodajal operacijskih sistemov, če se ta praksa ne preneha.
Bill Gates in Microsoft sta se zaradi tega konec devetdesetih let prejšnjega stoletja znašla na sodišču, ki je podjetju očitalo monopolizem in zahtevalo celo razdelitev Microsofta na dve podjetji. Iz tega na koncu ni bilo nič, Microsoft je dobil kazen, ki se je marsikomu zdela povsem benigna. Netscape Navigator je bil medtem tako rekoč uničen, ob prelomu tisočletja ga ni več uporabljal skoraj nihče.
Bill Gates je bil na zaslišanjih, ki jih je vodilo ameriško pravosodje, po poznejših navedbah prič težaven sogovorec, saj se je izmikal vprašanjem tožilcev in jih dražil s prošnjami za definicijo najpreprostejših besed, ki so jih tožilci uporabili v svojih vprašanjih. Prav tako se je zdelo, da ga celotna stvar malce zabava.
Microsoft se je za vzpostavitev dominantnega položaja Internet Explorerja posluževal tudi drugih udarcev pod pasom, na primer nespoštovanja standardov HTML konzorcija World Wide Web, kar je razvijalcem spletnih strani tako rekoč zagotavljalo, da te ne bodo prikazane pravilno, če ne bodo napisane posebej za Internet Explorer, in blokiranja obiskovalcev nekdaj zelo priljubljenega portala MSN.com, če je ta ugotovil, da uporabljajo spletni brskalnik Opera.
Billa Gatesa (levo) je kot neizprosnega in neobčutljivega poslovneža leta 2011 v svoji knjigi z naslovom Mož idej razgalil njegov dolgoletni prijatelj in soustanovitelj podjetja Microsoft Paul Allen (desno). Gatesa je označil za sarkastičnega in ciničnega človeka, ki naj bi Allena na vse pretege poskusil izriniti iz podjetja oziroma zmanjšati njegov lastniški delež v Microsoftu. To naj bi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja počel tudi po tem, ko je že vedel, da se Allen zdravi zaradi rakavega obolenja. Gates in Allen sta kasneje sicer zakopala bojno sekiro – na tej fotografiji, ki je nastala leta 2003, se družita na košarkarski tekmi lige NBA (Allen je bil lastnik moštva Portland Trail Blazers). Paul Allen je za rakom umrl 15. oktobra 2018.
Video for Windows
Apple je leta 1991 za svoje računalnike Macintosh razvil infrastrukturo QuickTime za predvajanje, kodiranje in urejanje videoposnetkov. Leta 1992 je najel podjetje Canyon Company, ki je QuickTime predelalo tako, da je deloval tudi na osebnih računalnikih z operacijskim sistemom Windows.
Čeprav je šlo za rešitev, ki je olajšala delo uporabnikom Windowsov, pri Microsoftu niso bili zadovoljni. Sami podobno zmogljive infrastrukture do takrat namreč še niso znali narediti, pa čeprav jim je pri tem pomagal Intel, drugi svetovni velikan računalniške industrije.
Sledila je zvita poslovna taktika. Microsoft in Intel sta tako kot Apple najela podjetje Canyon Company, da bi izdelalo multimedijsko infrastrukturo za Windowse, a jim je dal na razpolago zelo malo časa. Vedeli so, da bo Canyon, če bo želel ugoditi Microsoftu in Intelu, moral uporabiti velik del programske kode, ki je poganjala QuickTime.
Bill Gates in nekdanji direktor Intela Andy Grove, ki je iz Intela naredil največjega proizvajalca mikročipov na svetu, nekateri pa mu pripisujejo tudi zasluge za to, da je Silicijeva dolina danes svetovna tehnološka prestolnica, sta bila zelo tesna poslovna partnerja in tudi dobra prijatelja. Grove, sicer rojeni Madžar judovskih korenin, ki je med drugo svetovno vojno komaj preživel holokavst, v ZDA pa imigriral pri dvajsetih, je umrl leta 2016.
Ko so pri Applu izvedeli, kako deluje Microsoftova nova programska infrastruktura Video for Windows in da gre pravzaprav za ukradeno kodo, so konec leta 1994 tožili Microsoft.
Nekateri se morda spomnite, kako je Microsoft leta 1997 podjetje Apple z nakupom njihovih delnic v vrednosti 150 milijonov dolarjev plemenito "rešil" pred bankrotom. V resnici je šlo za del poravnave v sodnem sporu med Applom in Microsoftom, ki se je začel prav zaradi ukradene programske kode infrastrukture QuickTime.
Fotografija z dogodka MacWorld leta 1997, ko je direktor Appla Steve Jobs (spodaj levo) oznanil Microsoftovo finančno injekcijo Applu, prek videokonference pa se je na velikem zaslonu oglasil tudi Bill Gates.
OpenGL in DirectX
Microsoft pod Billom Gatesom se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj ničesar ni bal bolj od programskih rešitev, ki so delovale na več platformah in ki so veljale za standard industrije. Ena takih je bil OpenGL, standard za vmesnik za izris 2D in 3D grafike, ki so ga operacijski sistemi uporabljali (in ga še vedno uporabljajo) za komunikacijo z grafično kartico.
Microsoft je zato razvil svojo alternativo OpenGL, ki je danes znana kot multimedijska knjižica DirectX. DirectX (takrat Direct3D) je bil v nasprotju z OpenGL namenjen izključno delovanju na osebnih računalnikih z operacijskim sistemom Windows, težava pa je bila v hitrosti osvajanja nove tehnologije. OpenGL je bil takrat namreč bolj zmogljiv od DirectX.
Microsoft je danes bistveno drugačno podjetje kot takrat, ko ga je še vodil Bill Gates. V nasprotju s filozofijo Gatesa, ki je sovražil odprtokodno programsko opremo in bil mnenja, da je treba za programe plačati, s tem pa v kali zatrl tudi marsikatere obetavne rešitve, je sodobni Microsoft pod vodstvom direktorja Satye Nadelle odprtokodne programe sprejel s široko razprtimi rokami.
Da bi ga dohiteli, je Microsoft podjetju SGI (Sillicon Graphics), ki je leta 1991 razvilo standard OpenGL, predlagal sodelovanje pri razvoju ultimativne multimedijski knjižice FireGL. Te Microsoft nikoli ni nameraval zares izdati – projekt FireGL je bil dimna zavesa. Takoj, ko je DirectX ujel OpenGL, je Microsoft opustil delo na FireGL.
Preberite tudi:
22