Ponedeljek, 22. 7. 2019, 18.19
4 leta, 9 mesecev
Intervju: Boris Martinović, direktor javne politike za Madžarsko in Slovenijo v družbi Mastercard
Plačila bodo digitalizirana, a banke in plastične kartice ne bodo izginile
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,86
6
Boris Martinović, direktor javne politike za Madžarsko in Slovenijo v družbi Mastercard
Pogovarjali smo se tudi, kako je mogoče sožitje med hitro razvijajočimi se tehnologijami in včasih okorno zakonodajo, kaj morajo dojeti banke in fintech podjetja, ki želijo preživeti v teh dinamičnih časih, in ali bodo naše denarnice tudi v prihodnosti polne plačilnih kartic.
Pisarno ima v Budimpešti, a se približno enkrat na mesec za več dni preseli v Slovenijo, kjer se mu vrstijo sestanki in srečanja s slovenskimi finančnimi podjetji in državnimi ustanovami.
Po desetih letih dela v madžarskem regulatorju tržne konkurence je ekonomist Boris Martinović prevzel funkcijo direktorja javne politike za Madžarsko in Slovenijo v kartični hiši Mastercard.
Kaj so pravzaprav delovne naloge direktorja javne politike?
Zelo poenostavljeno, morda celo nekoliko zavajajoče bi lahko rekli, da je direktor javne politike lobist, a je v resnici veliko bolj zahtevno. Poglavitna naloga je pomagati podjetjem v vseh vrstah projektov, pobud in dejanj, ki imajo karkoli opraviti z državnimi ustanovami, zakonom, predpisi in pravili.
To zajema tudi pomoč podjetjem pri oblikovanju strategij, skladno z zakoni in predpisi, ter tudi proaktivnost pri ustvarjanju novih zakonov in predpisov. Imamo pa tudi veliko programov, s katerimi želimo te prednosti predstaviti tudi javnosti.
"Celo v Sloveniji poteka velik delež transakcij še vedno gotovinsko. Pa ne samo tam – tudi na Madžarskem je 80 odstotkov transakcij gotovinskih."
Kateri so največji izzivi pri tem, če pa je splošno znano, da zakonodaja ni tako hitra kot razvoj tehnologij in da mu pravzaprav težko sledi?
Da, to težavo zaznavamo tudi mi, a je zakonodaji v resnici težko slediti v enakem ritmu, kot se razvija tehnologija. Še več, zakonodaja niti ni zasnovana z namenom, da bi se jo nenehno nadgrajevalo, spreminjalo in dopolnjevalo. Zakonodaja mora biti obstojna ter zagotavljati pravno jasnost in gotovost za trge. Stalno spreminjanje zakonodaje bi ustvarjalo nezaupanje.
… a vendarle zakonodaja mora zajeti vse te hitre tehnološke spremembe in inovacije.
Da, to je protislovje. Zakonodaja vedno zaostaja in bo vedno zaostajala, zlasti v današnjem svetu. Namen zakonodaje pa ostaja zajeti neke široke meje novih tehnologij – gospodarske, etične in druge – in ustvariti poslovno okolje, ki ni omejevalno, temveč spodbujevalno in tržno konkurenčno.
"Zakonodaja mora biti obstojna ter zagotavljati pravno jasnost in gotovost za trge. Stalno spreminjanje zakonodaje bi ustvarjalo nezaupanje."
Ali je zakonodaja pri tem uspešna?
Zlasti Evropa je nagnjena k pretirani regulaciji in spuščanju v podrobnosti. Evropa rada ukazuje trgu, kako bi se moral vesti. Trend pretirane regulacije v Evropi je splošen in niti ni vezan na katero politično opcijo ali odvisen od nje.
Zadolženi ste za Madžarsko in Slovenijo – v čem sta si državi podobni, v čem pa se razlikujeta?
Moje poznavanje razmer v Sloveniji še vedno ni popolno, ker sem na tem položaju samo eno leto, zato je morda bolje, da govorim o svojih prvih vtisih. Vsekakor pa opažam, da slovenske oblasti in regulatorji najpogosteje sledijo tistemu, kar se govori in počne na evropski ravni. Le redko premlevajo in ugovarjajo evropskemu stališču.
"Ravno danes sem na Banki Slovenije videl številke, ki razkrivajo, da je v Sloveniji pri nakupih prek spleta najpogostejši način plačevanja še vedno po povzetju."
Kako to zaznavate?
Ko sprašujem po kakšnem specifičnem slovenskem stališču, najpogosteje ne dobim odgovora ali mi povedo, da ga ni. Na Madžarskem je tako, da marsikaj tehničnega in strokovnega sprejmejo iz evropskih okvirjev, ker nimajo izbire in tudi zato, ker je to velikokrat vendarle smotrno, a marsikaj drugega želijo narediti po svoje.
Kje ste opazili, da je Madžarska najglasnejša s svojimi stališči?
Na primer pri plačilih, kjer želi madžarska centralna banka obdržati osrednjo vlogo. Ima zelo napredne poglede in bankam postavlja zahteve za poslovanje na domačem trgu, ki prehitevajo evropske okvirje. To zaznavamo predvsem pri uvedbi sheme za takojšnja plačila (Instant Payments Scheme).
"Vsekakor pa opažam, da slovenske oblasti in regulatorji najpogosteje sledijo tistemu, kar se govori in počne na evropski ravni. Le redko premlevajo in ugovarjajo evropskemu stališču. Ko sprašujem po kakšnem specifičnem slovenskem stališču, najpogosteje ne dobim odgovora ali mi povedo, da ga ni."
Ali torej lahko rečemo, da je Madžarska naprednejša od Slovenije?
V tem pogledu zagotovo.
Slovenski uporabniki radi verjamemo, da smo dojemljivi za vse novosti in da jih hitro sprejemamo. Kako to komentirate?
Morda so to še vedno moji prvi vtisi, a imam marsikdaj drugačen občutek. Ravno danes sem na Banki Slovenije videl številke, ki razkrivajo, da je v Sloveniji pri nakupih prek spleta najpogostejši način plačevanja še vedno po povzetju. Vsi, ki me poznajo, vedo, kako tarnam nad ljubljanskimi taksisti, ki nočejo sprejeti plačila s kartico in se me zato izogibajo ali jih preprosto ni – ko jih pokličem in rečem, da bi plačal s kartico, vedno čakam 20 minut ali več.
"Ravno danes sem na Banki Slovenije videl številke, ki razkrivajo, da je v Sloveniji pri nakupih prek spleta najpogostejši način plačevanja še vedno po povzetju."
Marsikdo v Sloveniji meni, da je elektronskih plačil v Sloveniji vendarle veliko.
Številke, tudi takšne, ki mi jih razkrijejo na finančnem ministrstvu, razkrivajo, da jih ni toliko, kolikor si nekateri mislijo. Celo v Sloveniji velik delež transakcij še vedno poteka gotovinsko. Pa ne samo tam – tudi na Madžarskem je 80 odstotkov transakcij gotovinskih. Študija, ki jo je naročila madžarska centralna banka, je pokazala, da je pri tem Madžarska med najslabšimi v regiji. Slovenija je sicer nekoliko boljša, a je nadpolovična večina transakcij gotovinska.
Ni samo zakonodaja počasnejša od tehnologij – tudi banke so po marsičem videti toge in zato del njihove pogače vztrajno, a zanesljivo trgajo nova fintech (finančnotehnološka) podjetja. Kaj menite, da nam lahko to prinese v bližnji prihodnosti?
Dober kazalnik je to, kar se dogaja v Veliki Britaniji, ki je z vidika plačevanja eden od najnaprednejših trgov. Tam so nekoč imeli veliko bank, a njihovo število že dalj časa upada, medtem ko število fintech podjetij nenehno narašča.
"Slovenija je nekoliko boljša od Madžarske, kjer je 80 odstotkov transakcij gotovinskih, a je v Sloveniji še vedno nadpolovična večina transakcij gotovinska."
Ali je ogrožena prihodnost bank?
Banke ne bodo izginile v celoti. Marsikdo še vedno najbolj zaupa bankam, veliko bolj, kot smo to pripravljeni priznati, zlasti pa podzavestno. Celo uporabniki, ki so zelo izobraženi na področju plačevanja, veliko več pa povprečni običajni uporabniki, ti bolj zaupajo neki veliki banki, ki posluje že več desetletij. Bolj kot kakšnemu mlademu fintech podjetju, ki mu morda zaupamo, morda pa ne, in za katero niti ne vemo, kdo stoji za njim.
Ali se vam zdi, da se banke sploh zavedajo, da izgubljajo svojo nekoč nedotakljivo vlogo?
O, da, zavedajo se, še kako se zavedajo, vsaj deloma, a to še ne pomeni, da vedo, kaj bi morale narediti in kako naj se ustrezno odzovejo. Preživele bodo tiste, ki se bodo primerno odzvale – in vendarle obstajajo banke, ki se primerno odzivajo na spreminjajočo se realnost. Tiste, ki tega ne bodo znale, bodo izginile, zato je konsolidacija neizogibna.
"Banke se zavedajo, še kako se zavedajo, da izgubljajo svojo moč in vlogo, a to še ne pomeni, da vedo, kaj bi morale narediti in kako naj se ustrezno odzovejo."
Kaj so te banke naredile?
Bolje poznam madžarske razmere. Tako je največja madžarska banka obenem zagotovo najbolj inovativna banka v državi. To je morda nekoliko presenetljivo, tega ne bi pričakovali od velike banke, ki je nastala iz nekoč državne banke v prejšnjem madžarskem družbenem sistemu, a ker so veliki, imajo tudi sredstva za razvoj. Dojeli so, da je tako prav, in so pripravili daleč najboljše mobilno bančništvo in najboljšo elektronsko denarnico v državi. Na Madžarskem imajo namreč elektronske denarnice veliko raje kot storitve plačevanja, kot so Google Pay, Apple Pay ali Samsung Pay.
Mladi fintech ponudniki brezplačno ponujajo storitve, ki jih tradicionalne banke zaračunavajo, neredko ne ravno zanemarljive zneske, in za katere potrebujejo več časa. Kako je to mogoče in kako nameravajo banke na ta način obdržati stranke?
Najprej se moram ograditi, nisem bankir, a vendarle imam v hipu kar nekaj pripomb. Na površini ta fintech podjetja vidimo kot napredne, ugodne, zanesljive, sploh in oh, toda ali je kdo pogledal, kako je z njihovo dobičkonosnostjo? Skoraj vsa pridelujejo velikanske izgube! Pogosto vidim, da številni od njih gradijo blagovno znamko, ugled in zaupanje predvsem zato, da bi se dobro prodali naprej nekomu večjemu, ki v njih prepozna potencial. Potem opažam, da kakšna fintech podjetja postopoma ukinjajo ugodnosti, ki so jih sprva ponujala brezplačno. Poslovni model, ki je dober za pridobivanje uporabnikov, ni dober za ustvarjanje dobička.
"Koliko fintech podjetij ustvarja dobiček? Skoraj vsa ustvarjajo velikansko izgubo!"
Tudi banke zdaj zaračunavajo mnogo malenkosti, ki jih prej niso …
Res je. Minili so časi, ko so banke lahko živele od obresti. Ker so te zdaj nizke, so banke prisiljene služiti z nadomestili, zato jih je vedno več in so vedno višja. To so le nekateri razlogi, zakaj bo zanimivo spremljati, kako se bo razvijal konkurenčni boj med tradicionalnimi bankami in mladimi fintech podjetji.
Kaj mislite, kam nas to lahko odpelje?
V smeri manjšega števila bank. Od razvitosti trga bo odvisno tudi, koliko fintech podjetij bo preživelo – ne toliko, koliko jih bo, temveč koliko jih bo zares dobičkonosnih.
Ali bomo čez pet let še vedno imeli veliko plastičnih plačilnih kartic ali bomo plačevali samo še s telefoni?
Tudi kartice ne bodo izginile. Pametni telefon, čeprav ga danes že ima vsak, še vedno ni postal običajno plačilno sredstvo. Ne smemo soditi po sebi, ki nismo običajni ali povprečni uporabniki – številni uporabniki zaupajo fizičnim karticam, ker vedo, da gre za plačilno sredstvo, ki se je krepilo več kot pol stoletja. Tega zaupanja ni mogoče uničiti.
"Plačilne kartice ne bodo izginile. Številni uporabniki zaupajo fizičnim karticam, ker vedo, da gre za plačilno sredstvo, ki se je krepilo več kot pol stoletja. Tega zaupanja ni mogoče uničiti."
Nekoč so tudi govorili, da je Sovjetska zveza neuničljiva in da ne bo nikoli izginila …
Prav imate – toda ali je res izginila? Ime se je spremenilo, njeno bistvo pa v marsičem živi naprej.
Kaj menite, da bodo v prihodnjih letih glavna gonila razvoja plačilnih načinov?
Uporabne pobude, kot so takojšnja plačila – lahko jih pričakujemo tudi v Sloveniji, čeprav ne morem natančno vedeti, kdaj.
Kakšna ocena?
Dejal bi, da predvidoma enkrat prihodnje leto. Na Madžarskem so sprva dejali, da bo letos, zdaj pravijo, da bo prihodnje leto.
"Minili so časi, ko so banke lahko živele od obresti. Ker so te zdaj nizke, so banke prisiljene služiti z nadomestili, zato jih je vedno več in so vedno višja."
Zakaj ta zamik?
Bruseljski vizionarji in državni regulatorji imajo svoje poglede, kaj bi bilo dobro vpeljati, a prepogosto pozabljajo, koliko dela, prizadevanj in denarja je potrebno za njihovo uveljavljanje in da je za vsako dobro pobudo potreben tudi vzdržljiv poslovni model. Regulatorji preprosto niso poslovneži, zato na poslovni model prepogosto pozabljajo. Počasi pa to vendarle dojemajo tudi centralne banke, celo Evropska centralna banka.
Toda takojšnja plačila bodo skakala v zelje plačilnim karticam …
Kot državljan Evrope si želim učinkovitih evropskih rešitev in takojšnja plačila so lahko korak v to smer. Raje si jih predstavljam kot dopolnilo plačilnim karticam kot pa kot njihovo konkurenco. Toliko bolj, ker si osebno in profesionalno v teh vznemirljivih časih, kjer je težko napovedati za daljše časovno obdobje, želim poslovno okolje, kjer bodo regulatorji ustvarjali pravila in pogoje za zdravo konkurenco, ne pa, da z omejitvami omejujejo in onemogočajo poslovanje.
"Pametni telefon, čeprav ga ima danes že vsak, še vedno ni postal običajno plačilno sredstvo. Ne smemo soditi po sebi, ki nismo običajni ali povprečni uporabniki "
So pa vendarle primeri, kjer je popolna regulacija nujna …
Da, popolna regulacija je nujna v nekaterih okoljih, kot so državni in naravni monopoli. Močna regulacija naj bo sredstvo, ko druge možnosti ni, tej bi se morali v normalnih tržnih okoliščinah izogibati, zato lepo prosim vse regulatorje: ne pretiravajte z regulacijo tako, da ustvarjate nepopravljive motnje na trgih, zlasti tistih, ki po naravni poti postajajo vse bolj tekmovalni.
6