Ocenili smo: Sony Xperia Ion

Držati korak s Samsungom, HTC-jem in Applom je težko in če kje, se tega zavedajo pri Sonyju. Japonci na področju mobilne telefonije namreč počasi, a vztrajno izgubljajo stik s tekmeci, ki si drznejo premikati meje in poskusiti inovacije.

Prvi stik z ionom sicer obeta veliko, saj zaradi malodane sterilnega oblikovanja ohišja in nalepke NFC pod lečo fotoaparata daje vtis pripravljenosti na zahteve prihajajoče generacije uporabnikov. Na ohišju so le trije fizični gumbi, namenjeni nastavljanju glasnosti, zumiranju in fotografiranju ter vklapljanju in izklapljanju naprave.

Pogled pod odstranljiv zgornji rob zadnje aluminijaste ploskve (ki je poleg pozlačene audioluknje edini kovinski del ohišja) razkrije reži za kartici SIM in microSD, na levi strani oboda pa se pod loputico skrivata mikropriključka USB in HDMI. Z upravljanjem je sprva križ Ob prvo nerodnost se bo novopečeni uporabnik iona spotaknil nemudoma. Virtualne tipke pod zaslonom, namenjene prikazu menijev, spletnemu iskanju in vračanju na domačo zaslon ter prejšnjo stran, so občutljive na božanje, a je zaznavanje pritiska zaradi nepremišljene postavitve senzorjev v majhno lino med zaslon in dno telefona, kjer je spravljen del "hardvera", zelo grobo, kar občasno botruje maničnemu neuspešnemu tapkanju.

Za nameček so tipke zelo neposrečeno osvetljene le izjemoma, zaradi česar si je treba njihove lokacije in razvrstitev kratkomalo zapomniti.

Vendarle ni vse tako črno … … še najmanj pa zaslon, ki je morda celo najbolj svetla (tudi dobesedno) pritiklina Xperie Iona. Kot je to pri Sonyju v navadi, zaslon spremljajo licenčni izrazi – tokrat sta to HD Reality Display in Mobile BRAVIA Engine.

Gre sicer za nadpovprečno kakovosten zaslon tipa LED LCD, ki prikazuje sliko ločljivosti 1280 x 720 pikslov – ta je med najpametnejšimi telefoni pravzaprav že standard. Steklo je odporno proti praskam, podprto je tudi upravljanje z več prsti hkrati – zaprežete lahko največ štiri.

V nastavitvah zaslona je zanimiva postavka Bravia Engine, ki ob vklopu poudari barve in kontrast, a se razlika opazi predvsem med ogledovanjem foto- in videogalerije. Ob privzetih nastavitvah je način BE sicer vklopljen, zato resnično ni smisla v njegovem izklapljanju – le kateri uporabnik bi želel manj kakovostno sliko?

Pohvale vredna sta tudi izredno širok vidni kot in obča ostrina prikazanih objektov, predvsem besedila. Ima zaslon sploh kakšno slabost? Pravzaprav ne, morda bi opozoril le na malce izprano sliko zaradi pretirano poudarjenih belih tonov, ki so preveč intenzivni pri celo 60- oziroma 70-odstotni svetlosti.

Android 2.3? Se Sony šali? Ob izdaji Iona smo pričakovali vsaj operacijski sistem Ice Cream Sandwich 4.0, ki ga je Google skupaj s telefonom Galaxy Nexus predstavil že novembra lani, dobili pa smo pogreto juho – Android 2.3.7. z vmesnikom Timescape. Čeprav je Sony telefon označil kot pripravljenega na ICS, na androidno posodobitev še čakamo. Glede na to, da je medtem v popolnoma delujoči obliki mobilne telefone dosegla že različica 4.1, Jelly Bean, je mrščenje nad zavlačevanjem toliko bolj upravičeno.

Kdor se je že kdaj poigraval s popolnoma nepredelanim Gingerbreadom, bo takoj opazil, da je Timescape tokrat bolj kožica ("skin") kot pa polnopraven uporabniški vmesnik, saj pozdravni zasloni v uporabnika ne silijo z vremensko napovedjo in vtiči za socialna omrežja. Prisotna je integriranost Facebooka, a na zelo osnovni in – kar je pomembno – diskretni ravni.

Posrečen dodatek je (deloma) samodejni organizator opravil Liveware, ki se odziva na aktivnost priključkov – konkretno to pomeni slušalke, kabel USB in polnilnik – ter predlaga ustrezna dejanja oziroma zagon namenskih aplikacij.

"Mašinerija", ki poganja Ion Procesor, ki tiktaka v ozadju, je enak kot pri Xperii S, še enem visokooktanskem telefonu iz japonske manufakture. Gre za dvejedrni Qualcomm MSM8260 Snapdragon, krajše Snapdragon S3, s frekvenco 1,5 gigaherca. Zakaj se Sony take krčevito brani štirijedrnih rešitev, ko pa ga na področju gole računske moči po desni prehitevajo tako Samsung, HTC in LG, ostaja neznanka.

Za spletno udejstvovanje (priporočam odlično Opero Mobile, vdelan brskalnik je namreč zanič) in igranje iger (S3 spremlja grafični čip Adreno 220) je procesor sicer spodobno zmogljiv, zatakne pa se (morda tudi na račun delovnega pomnilnika, ki ga je okrogel gigabajt) pri večopravilnosti – hkratnemu gledanju filmčkov na YouTubu, kramljanju s prijatelji na Facebooku in nalaganju datotek prek Dropboxa. Trenutno je megahercev kljub občasnemu polžjemu delovanju sicer še dovolj, a jih bo hitro začelo primanjkovati.

Glede povezljivosti nimam pripomb. Telefon je odlično pripravljen na omrežja četrte generacije, podpira namreč standard LTE. Ta v teoriji ponuja hitrost prenosa 100 mbps proti uporabniku in 50 mbps od uporabnika, v praksi so številke seveda nižje. Ion pozna tudi mreženje prek Wi-Fi, HSDPA in HSUPA, EDGE in GRPS, za brezžično izmenjavo datotek pa se lahko uporabnik poslužuje standardov DLNA, Wi-Fi Direct, Bluetooth (žal le 2.1) in NFC.

Kako se obnese kot fotoaparat? Sony je pretiraval z megapiksli, saj je senzor, ki jih premore kar 12, zadovoljivo obnese zgolj pri dobri svetlobi, v slabih pogojih pa je slika zrnata bolj kot peščena plaža. Zakaj niso vdelali odlične kamere iz modela Xperia P, vedo le Japonci, saj je bistveno bolj kakovostna odpreizkušene.

Fotografije, ki uspejo, so za telefon višjega srednjega cenovnega razreda solidne. Reprodukcija barv je solidna do odlična, beline ni bilo treba nastavljati. Malce presenetljivo so posnetki, ki mejijo na makro, in portreti veliko bolj natančni kot fotografije pokrajine.

Nastavitve? Ostrenje s pritiskanjem zaslona, metering, izpostavljenost svetlobi in stabilizacija slike so le pomembnejše. Najti je mogoče nekaj prednastavljenih profilov fotografiranja, posebnih učinkov in filtrov.

Za manjše presenečenje je poskrbela sprednja kamera, ki je sposobna zajema slik v ločljivosti 720p (1280 x 720 pikslov), ne zgolj VGA.

Kako se obnese kot videokamera? O zajemu videa pravzaprav ni veliko za povedati. Najvišja nastavljiva kakovost je 1080p, kljub mirni roki pa, kot je razvidno v spodnjem videoposnetku, nagaja samodejna stabilizacija, ki jo je sicer mogoče izklopiti.

Sony v jok in na drevo Xperia Ion je značilen primer telefona, ki mu ni mogoče očitati ničesar resnega, a obenem na nobenem področju zares ne izstopa. Kljub proizvajalcu in medijem, ki ga postavljajo ob bok najbolj nabritim telefonom na svetu, ga tja zares uvrščata le podpora LTE in visoka cena (v ZDA približno 660 dolarjev). Evropska cena je zakoličena nekje med 500 in 520 evri. V Sloveniji ga uradno še ni, najbrž ga tudi ne bomo videli. Je preprosto preveč neopazen.

Splošna ocena: 7 1 – Raje umrem, kot da me kdo vidi s tem. 2 – Vzamem le, če bi mi rešil življenje. 3 – Če mi ga podarijo, ga morda vzamem. 4 – Še veliko mu manjka. 5 – Za silo bi bilo. 6 – Še kar 7 – Na pravi poti 8 – Dober izbor 9 – Odlična naprava 10 – Brez njega mi živeti ni.

Specifikacije: Dimenzije: 133 x 68 x 10.8 mm Teža: 144 g Zaslon: LCD, LED osvetlitev, na dotik, 16 milijonov barv, ločljivost 1280 x 720 pik, Sony Mobile BRAVIA Engine, HD Reality Display Procesor: Qualcomm MSM8260 Snapdragon S3, dve jedri Delovni pomnilnik: 1 GB RAM Shranjevanje podatkov: 16 GB, reža za kartico micro SD Povezljivost: Wi-Fi 802.11 b/g/n, Wi-Fi Direct, DLNA, Wi-Fi hotspot, HSDPA 14.4mbps, HSUPA 5.8mbps, NFC, LTE Operacijski sistem: Gingerbread 2.3.7., uporabniški vmesnik Timescape Priključki: microUSB v 2.0, micro HDMI Fotoaparat: 12 MP, ločljivost 4000x3000 pikslov, LED bliskavica Video: 1080p@30fps Splet: HTML5, Adobe Flash Baterija: Li-Ion 1900 mAh, 10 ur pogovorov (2G)/4 ur pogovorov (3G), 12 ur predvajanja glasbe Ostalo: MicroSIM reža