Torek, 11. 9. 2012, 22.16
9 let
Ocenili smo: Sony Xperia Ion

Držati korak s Samsungom, HTC-jem in Applom je težko in če kje, se tega zavedajo pri Sonyju. Japonci na področju mobilne telefonije namreč počasi, a vztrajno izgubljajo stik s tekmeci, ki si drznejo premikati meje in poskusiti inovacije.
Prvi stik z ionom sicer obeta veliko, saj zaradi malodane sterilnega oblikovanja ohišja in nalepke NFC pod lečo fotoaparata daje vtis pripravljenosti na zahteve prihajajoče generacije uporabnikov. Na ohišju so le trije fizični gumbi, namenjeni nastavljanju glasnosti, zumiranju in fotografiranju ter vklapljanju in izklapljanju naprave.
Pogled pod odstranljiv zgornji rob zadnje aluminijaste ploskve (ki je poleg pozlačene audioluknje edini kovinski del ohišja) razkrije reži za kartici SIM in microSD, na levi strani oboda pa se pod loputico skrivata mikropriključka USB in HDMI.
Za nameček so tipke zelo neposrečeno osvetljene le izjemoma, zaradi česar si je treba njihove lokacije in razvrstitev kratkomalo zapomniti.
Gre sicer za nadpovprečno kakovosten zaslon tipa LED LCD, ki prikazuje sliko ločljivosti 1280 x 720 pikslov – ta je med najpametnejšimi telefoni pravzaprav že standard. Steklo je odporno proti praskam, podprto je tudi upravljanje z več prsti hkrati – zaprežete lahko največ štiri.
V nastavitvah zaslona je zanimiva postavka Bravia Engine, ki ob vklopu poudari barve in kontrast, a se razlika opazi predvsem med ogledovanjem foto- in videogalerije. Ob privzetih nastavitvah je način BE sicer vklopljen, zato resnično ni smisla v njegovem izklapljanju – le kateri uporabnik bi želel manj kakovostno sliko?
Pohvale vredna sta tudi izredno širok vidni kot in obča ostrina prikazanih objektov, predvsem besedila. Ima zaslon sploh kakšno slabost? Pravzaprav ne, morda bi opozoril le na malce izprano sliko zaradi pretirano poudarjenih belih tonov, ki so preveč intenzivni pri celo 60- oziroma 70-odstotni svetlosti.
Kdor se je že kdaj poigraval s popolnoma nepredelanim Gingerbreadom, bo takoj opazil, da je Timescape tokrat bolj kožica ("skin") kot pa polnopraven uporabniški vmesnik, saj pozdravni zasloni v uporabnika ne silijo z vremensko napovedjo in vtiči za socialna omrežja. Prisotna je integriranost Facebooka, a na zelo osnovni in – kar je pomembno – diskretni ravni.
Posrečen dodatek je (deloma) samodejni organizator opravil Liveware, ki se odziva na aktivnost priključkov – konkretno to pomeni slušalke, kabel USB in polnilnik – ter predlaga ustrezna dejanja oziroma zagon namenskih aplikacij.
Za spletno udejstvovanje (priporočam odlično Opero Mobile, vdelan brskalnik je namreč zanič) in igranje iger (S3 spremlja grafični čip Adreno 220) je procesor sicer spodobno zmogljiv, zatakne pa se (morda tudi na račun delovnega pomnilnika, ki ga je okrogel gigabajt) pri večopravilnosti – hkratnemu gledanju filmčkov na YouTubu, kramljanju s prijatelji na Facebooku in nalaganju datotek prek Dropboxa. Trenutno je megahercev kljub občasnemu polžjemu delovanju sicer še dovolj, a jih bo hitro začelo primanjkovati.
Glede povezljivosti nimam pripomb. Telefon je odlično pripravljen na omrežja četrte generacije, podpira namreč standard LTE. Ta v teoriji ponuja hitrost prenosa 100 mbps proti uporabniku in 50 mbps od uporabnika, v praksi so številke seveda nižje. Ion pozna tudi mreženje prek Wi-Fi, HSDPA in HSUPA, EDGE in GRPS, za brezžično izmenjavo datotek pa se lahko uporabnik poslužuje standardov DLNA, Wi-Fi Direct, Bluetooth (žal le 2.1) in NFC.
Fotografije, ki uspejo, so za telefon višjega srednjega cenovnega razreda solidne. Reprodukcija barv je solidna do odlična, beline ni bilo treba nastavljati. Malce presenetljivo so posnetki, ki mejijo na makro, in portreti veliko bolj natančni kot fotografije pokrajine.
Nastavitve? Ostrenje s pritiskanjem zaslona, metering, izpostavljenost svetlobi in stabilizacija slike so le pomembnejše. Najti je mogoče nekaj prednastavljenih profilov fotografiranja, posebnih učinkov in filtrov.
Za manjše presenečenje je poskrbela sprednja kamera, ki je sposobna zajema slik v ločljivosti 720p (1280 x 720 pikslov), ne zgolj VGA.