Štirinajst let od smrti Nemca, ki je končal v jami, ki jo je skopal sam

Na zatožni klopi ljubljanskega sodišča poteka ponovno sojenje Ljubici Vozlič, prijateljici pokojnega Nemca Karla Weissa, ki so jo na prvem sojenju zaradi pomanjkanja dokazov oprostili umora. Naj spomnimo, da je Vozličevi obtožnica očitala, da je 10. avgusta 1998 na travniku umorila Nemca, ki je pogosto hodil k njej. Kot je pojasnila že med prvim sojenjem, je bil Weiss najprej nadrejeni njene sestre, ko je delala v Nemčiji. Ko je sestra umrla, jo je Weiss obiskal v Sloveniji, kjer ga je prosila, naj tudi njej najde kakšno delo.

V Nemčiji je vrtnarila, delala v gostilni, stanovala pa je pri Weissu in mu gospodinjila. Dogovorila sta se, da se bosta, ko se bo upokojil, v Sloveniji poročila. Weiss je bil po pričanju vaščanov prijazen človek, ki je Vozličevi veliko pomagal okoli hiše. Na njeni parceli je začel kopati jamo, saj je bil prepričan, da bo našel vodo. A v njej ni našel vode. Obtožnica namreč Vozličevi očita, da ga je dvakrat s trdim predmetom udarila po glavi in ga porinila v jamo, ki jo je delno zasula sama, pomagal pa naj bi ji tudi sosed Franc Rome. Vozličeva je sicer med sojenjem umora obdolžila prav Rometa, saj naj bi bil vanjo zagledan.

Krivdo zvalila na pokojnega O svoji krivdi se Rome ni mogel izreči, saj je umrl nekaj mesecev pred odkritjem trupla Nemca. Tega so našli štiri leta pozneje, in sicer po zaslugi obdolženkinega sina Stjepana Lukonića, ki je tri mesece po oprostilni sodbi matere storil samomor. Sinu se je namreč zdelo čudno, da je Nemec kar izginil, medtem ko je njegov avtomobil ostal pred hišo.

"Tisti dan, ko je Nemec izginil, sva s Stjepanom odšla v trgovino v Zdensko vas, prišla nazaj, skuhala sem kosilo, potem smo šli počivat. Popoldne, ko sem obešala perilo, sem videla Ljubico, ki je sedela v avtomobilu na sopotnikovem sedežu in brskala po predalu," je uvodoma na odru za priče povedala Sladjana Kurnik, takrat zunajzakonska partnerica sina Vozličeve.

Weissa sta odpeljala dva nemška policista v civilni obleki Zvečer naj bi ji Ljubica povedala, da sta Nemca odpeljala dva nemška policista v civilni obleki zaradi povzročitve prometne nesreče, v kateri naj bi umrla noseča ženska. V zaporu naj bi bil sedem let. Weissa je poznala, a ker ni znala nemško, se z njim ni kaj dosti pogovarjala. Prihajal je občasno, je trdila Kurnikova, vedno je prinesel denar, saj sta z Vozličevo takrat odhajala po večjih nakupih.

"Obdolženka je bila enkrat nasilna do mene. Takrat sem delala v zlatarni in imela sem veliko prstanov. Rekla mi je, da sem si prilastila nekaj nakita, pa sem ji povedala nazaj, da je bila ona v zaporu zaradi kraje in ne jaz. Takrat me je hotela s steklenico udariti po glavi, a sem se zaščitila z roko, tako da me je udarila po roki," je pojasnjevala sodišču.

S sinom Stjepanom sta se prepirala, a daleč od tega, da bi jo sin sovražil, je prepričana Kurnikova: "Zagotovo je ni sovražil, ni pa je postavljal na piedestal."

Vozličeva: Zaradi nje smo se prepirali! Čutiti je bilo, kako je napetost v obdolženi Vozličevi naraščala, nato pa je iz nje izbruhnilo. "Naj pove, zakaj sva se s sinom prepirala. Zaradi nje je bil pijan in je pretepal mojo snaho. K nam je hodila samo takrat, ko je dobil denar. Še danes mi je žal snahe in vnukov. Dve tretjini hiše sem kupila jaz, tretjino pa on. Sobico sem mu dala v uporabo, dokler ne dokonča hiše. Ona je kriva, da se nisva razumela!" je kar bruhalo iz obdolženke.

Vsako leto svečka na terasi Kurnikova je sicer povedala še, da se ji je zdelo čudno, ko so nekega poletnega dne in potem vsako leto na koncu terase zagledali gorečo svečo. "Človek dobi vtis, da stoji tam zaradi slabe vesti," je sklenila Kurnikova. Sodišče je sicer danes zaslišalo še nekaj prič, večinoma sosedov, ki se dogodkov zaradi časovne oddaljenosti niso dobro spominjali. Povedali so, da je bil Weiss prijeten človek, da načeloma niso imeli slabih izkušenj niti z obdolženko, vsi pa so tudi poznali Rometa, ki je bil starejši vaščan, vedno pripravljen pomagati.