Meglič po osmih letih od napada bulmastifov spet na začetku

Med dolgotrajnim postopkom in pred različnimi sodniki se je zadeva vlekla tako dolgo, da sta lastnika psov, zdravnica Zora Roter in zdravnik Saša Baričevič, vmes že umrla, pokojni pa je tudi dedič po njima Jože Baričevič. Ostala je le še dedinja Marija Šeme Baričevič.

Meglič je namreč zaradi napada psov od lastnikov terjal odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 112.669 evrov, temu zahtevku pa je pozneje dodal zahtevek za premoženjsko škodo v višini 40 tisoč evrov in 463 evrov mesečne rente.

Naj spomnimo, da so Megliča 15. marca 2006 na Oražnovi ulici napadli psi pasme bulmastif. Meglič je šel namreč mimo hiše zdravnikov Zore Roter in Saše Baričeviča ter zagledal avto z odprtim prtljažnikom in v njem tri pse. Kot je Meglič takrat pojasnil, je z dvorišča prišla ženska s psom, ki ga je držala za ovratnico. Iztrgal se ji je iz rok in stekel proti njemu, za njim pa še preostali trije. Začeli so ga gristi po nogah in rokah, skakali in zaletavali so se vanj, sam pa se je prijel za ograjo, da ga ne bi spravili na tla, pri tem pa si je skušal zaščititi obraz in vrat.

Za nepremoženjsko škodo potrjenih 86 tisoč evrov Višje sodišče je potrdilo sodbo okrožnega sodišča, ki je Megliču za nepremoženjsko škodo prisodilo 86 tisoč evrov, in sicer zaradi pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi skaženosti in bistvenega zmanjšanja opravljanja življenjskih aktivnosti. V ponovno presojo pa je višje sodišče poslalo del razveljavljene sodbe glede premoženjske škode oziroma materialnih stroškov, povsem pa je razveljavilo sodbo glede rente.

Zahteva povrnitev stroškov za premoženjsko škodo in mesečno rento Pred novo sodnico je tako danes ponovno stopil Jeglič, ki uveljavlja premoženjsko škodo od 1. marca 2006 do 28. februarja 2009, od takrat naprej pa zahteva mesečno rento. Je tudi invalidsko upokojen. Pojasnil je, da je bil eno leto na bolniški odstotnosti, da je bil tri tedne po dogodku v bolnišnici, 12 tednov je imel povsem mobilizirano roko, nato pa je še kakšno leto nosil kompresijski povoj. Skoraj eno leto se je dnevno zdravil ambulantno v kliničnem centru, potem je sledilo zdraviliško zdravljenje.

"Nego sem potreboval ves čas, ker sem desničar, nisem mogel samostojno jesti, skrbeti za osebno higieno, težave sem imel pri ščetkanju zob, zapiranju gumbov," je navajal Meglič, ki je moral po navodilih zdravnika poškodovano desno roko imeti povsem pri miru, tudi ponoči se ni smel obračati v postelji.

Roko in tudi rane po drugih delih telesa so mu morali dnevno previjati, saj mu je še po mesecu in pol kapljal gnoj iz odprtih ran, je zavrnil mnenje izvedenca, ki je ocenil, da je pomoč in nego potreboval mesec in pol po dogodku.

Bolečine v roki ima še danes "Gibljivost desne roke se je v tem času nekoliko izboljšala, moči pa nimam, zato še vedno potrebujem pomoč. Bolečine so vsakdanje, tudi danes sem vzel dva analgetika, preden sem prišel sem," je danes še enkrat pojasnil Meglič, ki mu je ves ta čas pomagala žena, ki je bila v kritičnem času na porodniškem dopustu. Sojenje se bo nadaljevalo poleti.