Zlata manjšina, svinčena večina

Skoraj trideset kilogramov zlata, nakit, valutne rezerve v ameriških dolarjih, nemških markah in danskih kronah pričajo o tem, da je bil prvak jugoslovanskih komunistov še kako občutljiv za kapitalistične blagre. Cena tridesetih kilogramov zlata krepko presega milijon evrov: temu znesku se približuje tudi preostalo, kar so našli med posmrtno zapuščino. Vse skupaj dokazuje predvsem to, da Josipu Brozu in njegovim ni šlo za uresničevanje idealov "komunistične revolucije": kako tudi, saj je prav denar največji antagonist sistema, ki je obljubljal raj na zemlji že za živega. V Sloveniji smo v obdobju 20102012 navedli tudi mnogo dokazov, ki govorijo o tem, da je povojna partijska elita s Titom na čelu meščanskemu razredu, ki je pomenil temelj narodnega razvoja, pokradla vile, umetnine in druge izdelke umetelne obrti in si jih obesila v svoja bivališča. Velikokrat transport sploh ni bil potreben: ko so enkrat ubili lastnika, so se preprosto vselili v njegov dom. Najbolj očiten primer je vila v središču prestolnice, ki jo je Ivan Maček Matija uplenil razlaščenemu meščanu. Stvar ni nikoli mogla priti v večinske medije: za RTV Slovenija je za to poskrbela kar "ikona" pomladne politike Rosvita Pesek. Ali se je to zgodilo na sugestijo Petra Jambreka - Vita ali ne, ne moremo ugibati. Povojnim oblastnikom je šlo za moč in njene insignije: vile, denar, platna priznanih umetnikov, stilno pohištvo, valuto v trdnem denarju, zlato. Ideologija je bila drugotnega pomena, šlo je za kariero, od Tita do zadnjega od partijskih aparatčikov. Da se kult Tita (in množičnih prevar njegovih oprod) ni umaknil iz Republike Slovenije, je notorično dejstvo. Zadnji dokaz smo dobili v mestnem svetu prestolnice, koder je področni šef zveze komunistov (stranke, ki je njena naslednica) Jankovićevemu mestnemu svetu predlagal odlikovanje Mirana Potrča kot častnega meščana Ljubljane. Miran Potrč je človek iz "zlatih"časov samoupravnega socializma, če pojem te kovine pojmujemo v smislu njene teže (simbolno in sicer) kot svinec. Zlato ima enako težo, a tudi enak pomen – vsaj za večinske medije v Republiki Sloveniji, ki Titov in Potrčev čas svinčenih let pojmujejo kot zlato dobo naše polpretekle zgodovine. Tu ne moremo biti presenečeni: skozi desetletja je Potrč predstavljal enega od najpomembnejših stebrišč negativne partijske politike v slovenskem prostoru. Njegova vloga je bila tolikanj opazna, da je prišel v antološko besedilo o politični represiji na Slovenskem, to je v knjigo Svinčena leta Viktorja Blažiča. Od tam je našel pot tudi v Dvanajstero zidov podpisanega avtorja. Knjiga, ki je spet pričevanje o represiji v nekoliko sodobnejšem času, zdaj – dopolnjena! – prihaja enkrat med majem in junijem. Navajamo pričevanje obeh besedil: "Po ključ se Dvanajstero zidov zateka k zrcalni podobi ontološke anomalije vladajočega človeka iz revolucije (in članic ožje, vladarske družine), kakršno je podal Viktor Blažič v Svinčenih letih. Tam se je – kot da bi slutil, da bodo nekoč njegove analize uporabljene za čas, ki je šele prihajal – z breztežno lahkoto suverenega stilista zagrizel v razjede duha, ki jih je politični sistem samoupravnega socializma spočenjal vsakodnevno. Obujanje te drže je stopnjevanje napetosti v dramatskem trikotniku, ki ga za turobnim zgledom dogajanja zadnjih let povzema Dvanajstero zidov. O psihološkem profilu te deviacije tako beremo: "In če bi znal takrat na neštetih sestankovanjih pravilno povzdigniti svoj glas in se s tistim posebnim srdom v očeh (spomnite se Mirana Potrča) spraviti na kak že vnaprej označeni primer 'nacionalizma' ali 'anarholiberalizma', bi se lahko znašel tudi v kakšnem skupščinskem odboru, mogoče kar v Beogradu. Tako so se delale stvari in drugače se jih takrat tudi delati ni dalo: vsak od udeležencev je moral biti tako s svojo dušo, kakor tudi s svojo materialno eksistenco privezan na neke jasli. In vsak je moral pokazati, da je zadovoljen s seboj in še posebej s tem, kako dobro je znal poskrbeti tudi zase, kako dobro kupčijo je sklenil.

To slednje je sčasoma, ko je magija najnaprednejših, edino pravilnih, znanstvenih svetonazorskih prepričanj jela popuščati, postalo tudi tisto najzanesljivejše prepoznavno znamenje pravih, tako rekoč političnih kadrov." Lahko bi rekli, da Jankovićev mestni svet zdaj popravlja davno krivico: Potrča namreč od sedemdesetih let ni nihče odlikoval za zatiranje "nacionalizma" ali "anarholiberalizma", nasprotno: njegova vloga v teh procesih je čisto zamolčana. Če so Titu sicer vrnili nekdanji sijaj, je zdaj treba poskrbeti tudi za njegove oprode v slovenskem prostoru. Ko bo enkrat Zoran Janković spet predsednik PS, bo tudi Potrčevo imenovanje gladko. Vložki v igri so namreč preveliki.

Ko vam bodo v majskih dneh govorili o Titovi veličini, se spomnite na njegovo zlato. Bolje na svinec, ki ga je prinesel v leta našega obstoja. A ne pustite se zmotiti: ko bodo govorili o svetosti komunistične ideologije in njeni prihodnosti, pomislite na zasebne trezorje. V njih se – v imenu ljudstva – skrivajo insignije komunistične religije. Dobro, da imamo Beograd in svoje večinske medije.