Petek, 13. 3. 2015, 13.36
8 let, 10 mesecev
Zaupanje je v krizi
Čeprav je težko ubesediti, kaj zaupanje pravzaprav sploh je, bi večina ljudi, če jih vprašamo, odgovorila, da ga pravzaprav ne morejo opisati, a vedo, kakšen je občutek, ko ga izgubijo.
Če ste v svojem življenju že imeli priložnost biti z osebo, ob kateri ste ugotovili, da ji ne morete zaupati, potem dobro poznate bolečino, žalost in jezo, ki jo izguba zaupanja povzroči.
Če nas razočara družinski član, ki ne drži obljube, če ugotovimo, da nas kolega na delu ne podpira, če nas v poslu pretentajo ali ugotovimo, da določen politik deluje zgolj v svoje dobro, je povsem naravni človeški telesni odziv občutek jeze in razočaranje.
Posel je postal pravo bojišče, kjer se igra na karte, kako drugega pretentati, nadvladati, namesto da bi se ustvarjali skupni cilji in skupno dobro podjetij, kar je temelj za dolgoročnost. Kot pravi mnogo poslovnežev znotraj podjetij, je posel postal prava prostitucija.
Nekaj, kar je vam povsem samoumevno, drugi osebi mogoče ni. Lahko se namreč zgodi, da je v določeni stvari razumevanje in dojemanje drugačno. Bolj ko so partnerji usklajeni ter delujejo po skupno dogovorjenih mejah in vrednotah, bolj so povezani in bolj se sposobnost zaupanja krepi.
Zanesljivost. Obljube so lahko formalne ali pa neformalne. Če je obljuba izpolnjena hitro, čutite, da lahko osebi znova zaupate, morda vedno bolj in z vedno večjo odgovornostjo.
Predvidljivost. Danes smo vse večkrat priča temu, da ljudje pravijo, da je v odnosu vse postalo preveč predvidljivo. Predvidljivo se pogosto razume kot dolgočasno in nezanimivo. V resnici pa je nekomu povsem nemogoče zaupati, če v odnosu ni nekaterih predvidljivih elementov. Če prosite partnerja, da gre vsako sredo po otroka v šolo, ker imate takrat druge obveznosti, morate imeti sposobnost predvideti, da bo tako. Če ravna nepredvidljivo in enkrat otroka pobere, drugič pa ne, se bo vaš občutek zaupanja zmanjšal oziroma prelomil. Povedano z drugimi besedami, če lahko predvidimo, da bo oseba vsakič storila to, kar jo prosimo, lahko do nje razvijemo zaupanje.
Iskrenost. V večini odnosov je resnicoljubnost ključnega pomena. Neresnica in laganje uničita samo jedro zaupanja. Ni vedno lahko biti popolnoma odkrit, a odnos, ki temelji na zaupanju, zahteva iskrenost, da ga lahko okrepimo. Velikokrat se zgodi, da lahko bolje in hitreje zaupamo nekomu, ki nam je pripravljen odkrito odgovoriti na težko vprašanje. Oseba, ki se izogiba odgovarjanju na vaša vprašanja ali se obotavlja oz. govori tisto, kar si želite slišati, vam lahko sicer ponudi manj boleč odgovor, a obenem tudi neizogibno dokaže svojo neiskrenost.
Lojalnost. Biti lojalen, torej vdan in zvest, je ključna komponenta za zaupanje.
Predanost. V vsakem odnosu je pomembno, da imamo deljen občutek predanosti. To še posebej velja, če želimo zaupanje povečati. Zelo težko je zaupati nekomu, ki je nejasen glede tega, kaj pričakuje od odnosa v prihodnje. Pri predanosti gre predvsem za skrb za drugega v težkih in lepih časih ter zmožnost pogledati prek težav in vsakdanjih vzponov in padcev.
Deljene oziroma skupne meje. Vsak odnos ima svoje meje. Včasih so jasne obema partnerjema. Večinoma se o njih nikoli odkrito ne govori, a postanejo jasne, ko eden izmed partnerjev mejo prestopi. Meje prav tako sestavljajo skupna stališča do denarja, vzgoje otrok, spolnosti, dela in tudi družinskega življenja ter predvsem individualna prepričanja glede odnosov.