Zatravljen most

Prišla je druga zima, odkar so v središču Ljubljane postavili Mesarski most. Njegovo odprtje je ljubljanski župan pospremil z željo, da bi postal "mesto druženja, življenja in mesto brez politike". Gradnjo je začinila žolčna polemika med zagovorniki realizacije Plečnikovega načrta monumentalnega pokritega mostu in zagovorniki nove, zgodovinsko neobremenjene rešitve. Dobili smo negacijo Plečnikove vizije, most, ki hoče biti viden kot lahek, lebdeč, prosojen, čim bolj neviden. Čedalje bolj pa postaja paradigma časa, ki hlepi po proizvajanju fascinacij in novotarij za vsako ceno, prej ali slej pa se vse skupaj zaplete v funkcionalno zmedo. Kot ženski čevlji z vratolomno visokimi petami, ki so obenem strašno seksi in boleče utesnjujoči. Nekdanja mis Universe, na primer, se je spomladi z visokimi petami sprehodila čez Mesarski most, padla čez stopnico in si zvila gleženj. Uporabniki Mesarskega mostu so bolj kot sprehajalci statisti profitne logike, da sodobna Ljubljana potrebuje "landmarke", na katere se bodo lepili turisti. Večkrat sem se že peljal s kolesom čez Mesarski most in na klančini se nikoli nisem mogel odločiti, ali bi zavil okoli stebrička ali bi skrajšal zavoj in zapeljal čez stopnico: oboje je približno enako nevarno in še najbolje je s kolesa sestopiti. Moja kolesarska dilema se vselej križa s potjo kakšnega pešca, ki zaradi spreminjajoče se višine stopnic prav tako lovi ravnotežje. To, kar strokovnjak vidi kot "položno stopnišče in vanj hudomušno zarezane klančine, ki popestrijo enoličnost poteka Petkovškovega nabrežja", se v resnici kaže kot sistem ovir, ki most kot povezovalni objekt dveh bregov spreminja v mini pustolovščino – kako priti cel in čil na drugo stran. Ko so kmalu po odprtju mostu pristojno uradnico z mestne občine spraševali, ali niso most oziroma klančine preveč neprijazni do kolesarjev, je odgovorila, da most pač ni namenjen predvsem kolesarjem. Ne glede na to, da so ob odprtju mostu vsi po vrsti poudarjali, da je most namenjen pešcem in kolesarjem.

Največji dosežek Mesarskega mosta (poleg neposredne povezave z garažno hišo pod tržnico, ki je nikoli ne bo) sta steklena robna pasova mostne površine, ki poudarjata njegovo antiplečnikovsko "dematerializacijo". Občudovalci trdijo, da ponujata vertikalen pogled proti Ljubljanici in dogajanju na njej oziroma omogočata učinek hoje nad praznim prostorom. Kljub protidrsni zaščiti sta površini iz pohodnega stekla že drugo zimsko sezono zapored kot kakšno cestno gradbišče zamejeni z očarljivimi rdeče-belimi stebrički in trakovi. Investitor je najprej obljubljal talno gretje. Potem je javnost prepričeval, da bo most zadovoljivo ogreval vročevod na mostni konstrukciji. Ko se led le ni hotel umakniti s stekla, so zmrzal napadli s posebno, zelo drago soljo. Rdeče-beli stebrički in trakovi pa še kar vztrajajo in na občini so se spomnili nove izvirne rešitve: stekleni del mesarskega mostu bodo pokrili s preprogo iz umetne trave. Z nogometašem ali brez?

Sloviti španski arhitekt Calatrava je pred štirimi leti čez beneški Veliki kanal postavil most z obilico spreminjajočih se višin stopnic in brez dostopa za invalide. Oboje so hitro popravili. Mogoče bi lahko turistom tržili Mesarski most takole: Ekstravaganca, ki si je ne more privoščiti niti veliki Calatrava.