Petek, 7. 8. 2015, 12.36
8 let, 9 mesecev
Zaljubljeni smo v vlogo žrtve in hlapca
Avtor: Dr. Peter Lah, jezuit, ki predava komunikologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu
"Sovjetski Nemci so prehiteli naše Nemce," je ameriški general izjavil ob uspešni izstrelitvi Sputnika.
Skoraj šestdeset let pozneje lahko rečemo, da so hrvaški vohuni prelisičili slovenske. Nobena stran ni igrala čiste igre, ne hrvaška s tem, ko je vohunila za svojo zaveznico, ne slovenska, katere sodnik se je požvižgal na temeljna načela pravne etike. A žoga je nedvomno pristala v slovenski mreži. Kmalu bo znana tudi cena, ki jo bomo plačali za nesposobnost naše diplomacije.
Dokončno sta se od nje poslovili Demosova in takoj za njo Drnovškova vlada, v katerih sta imela pomembno vlogo ministra Rupel in Bavčar. S tem, ko slovenska diplomacija, policija in vojska niso takoj na začetku jasno in odločno uveljavile svojih interesov, je Slovenija vsemu svetu pokazala, da ji ta kos ozemlja ne pomeni kaj dosti.
Zadnji slovenski adut v tej igri je zapravila vlada Boruta Pahorja, ko se je odpovedala vetu na pristop Hrvaške k Evropski uniji.
Ravnanje predstavnikov države odraža čutenje večine državljanov, ki jim vikendi na hrvaški obali pomenijo več kot suveren dostop do morja in usoda koprskega pristanišča. Zato tudi tiste vlade, ki so želele ubrati drugačno pot, niso imele možnosti.
Razplet spora je znan: - Hrvaška bo obdržala tisto ozemlje, ki ga de facto (ob neukrepanju Slovenije) že nadzoruje, - Slovenci pa bomo imeli moralno zadoščenje, da smo bolj "evropski" kot balkanska Hrvaška.
Največ, na kar slovenska vlada sme upati, je uvidevnost tujih politikov, da bodo rezultat razglasili v zanjo ugodnem trenutku. Na vlogo žrtve in hlapca smo se očitno že tako navadili, da nas karkoli drugega utesnjuje.
Sposobnosti tistih, ki bodo ostali, se bodo izčrpavale v kupovanju nemških avtomobilov in vikendov na Hrvaškem (častna možnost) ter v izigravanju in izčrpavanju bruseljskih ali berlinskih gospodarjev (manj častna možnost). Eni in drugi bodo seveda odvisni od dobre volje teh.
Prav tako veliko pove dejstvo, da je slovenski sodnik, ki so ga v Bruslju zalotili pri nečednosti, takoj odstopil. Dobro je vedel, da je njegovo ravnanje nedopustno. Zakaj potem ni bil bolj previden?
Tri možnosti so: 1. da je bil neumen (manjkalo mu je inteligence), 2. da je bil nepreviden, 3. da je sodeloval s hrvaškimi obveščevalci.
Prva možnost je najmanj verjetna: konec koncev je človek akademsko izobražen. Tretja možnost se tudi ne zdi verjetna, čeprav je ne bi smeli odpisati. Ostane neprevidnost. Kolikšna je verjetnost, da se je nekdo, ki je vse življenje navajen delati na koruptiven način in za to ni bil nikoli kaznovan, tako polenil, da je kot zrela hruška padel v naročje hrvaški obveščevalni službi?
Sodnik ne sme prijateljevati z eno stranko v postopku. Ampak v Sloveniji smo odpravili to meščansko-fevdalno-kapitalistično navlako. V svojo škodo, ker so se naše elite na tovrstno pokvarjenost navadile in so Hrvaški na pladnju prinesle pretvezo, da izniči arbitražni proces v trenutku, ko je Sloveniji kazalo dobro. Le upamo lahko, da bodo večje evropske države vztrajale pri arbitražnem procesu. Če bomo prepuščeni lastni aroganci in nesposobnosti, se nam slabo piše.
Znanec iz tujine, zelo dober poznavalec slovenske politike, je skeptičen do takega scenarija. Za kaj takega je treba biti ne le pokvarjen, ampak tudi inteligenten. Po njegovem mnenju gre pri slovenskih akterjih za preprosto neumnost.