Torek, 13. 1. 2015, 11.21
7 let, 2 meseca
Svoboda govora ali kdo je profesionalni novinar
Vseeno bom tvegal, da me bo površen ali zadrt bralec označil za sovražnika sodobnih svoboščin ali celo zagovornika nasilnega obračunavanja z drugače mislečimi, saj menim, da glede razumevanja svoboščin vlada precejšnja zmeda. Zaupam, da bo večina ljudi dobronamerno poslušala mojo argumentacijo, brez demoniziranja, čeprav se z menoj v čem ne strinjajo.
V tem prispevku ne govorim o nasilnem obračunavanju med drugače mislečimi. To zavračam. Tudi ne govorim o manipulaciji vere s strani političnih, gospodarskih ali kakršnihkoli že centrov. Ta je žalostno dejstvo. Zanimata me kriza evropskega liberalnega modela države in možnost miroljubnega sožitja v pluralni, večkulturni družbi.
Najstnik se ukvarja predvsem z negativno svobodo, ko se upira vsaki omejitvi. Tisti najstniki, ki odrastejo, ugotovijo, da niso svobodni zato, da uživajo in živijo na račun drugih, ampak zato, da bodo nekaj naredili iz sebe in iz sveta, v katerega so postavljeni.
Svoboden je človek, ki ve, kaj hoče, in se disciplinira ter omeji, da bo to lahko dosegel. Dvajsetletnik je seveda "svoboden" (od staršev in od države), da kot čebela cvetlice obletava eno dekle za drugim. Moder pa ni in dokler bo njegova svoboda na tej ravni, ne bo iz sebe nič naredil, ostal bo trot, v najboljšem primeru koristen za osemenjevanje, sicer pa živeč na stroške panja. Če želi ustvariti družino ali se čisto preprosto uveljaviti v izbranem poklicu, se bo moral močno omejiti.
Pojem svobode vesti, govora in tiska je zrasel na judovsko-krščansko-antični zemlji in se razvil v kontekstu demokratizacije. Državljan namreč more uveljaviti svoje politične dolžnosti in pravice samo takrat, ko je informiran o javnih zadevah in o delovanju države, ko ima dostop do različnih mnenj o političnih zadevah ter ko svoje mnenje lahko tudi sam izrazi – ne le zasebno ali tajno na volišču, ampak tudi v javnosti, ali na zborovanju ali v medijih. Ko to dela, se mu ni treba bati državne prisile in hkrati lahko računa, da ga bo država zaščitila pred sodržavljani, ki bi se na moč njegovega argumenta odzvali z argumentom moči. O tem nas je pred kratkim poučilo ustavno sodišče v primeru odvzema prostosti Janezu Janši. Politične stranke, poslanci, svoboda javnega zbiranja in mediji so bistveni za delovanje demokracije, zato uživajo določeno imuniteto.
Privilegirani so zato, da lahko državljane obveščajo o dogajanju v mestu in državi ter da vzpostavljajo javni prostor, na katerem lahko pridejo do izraza različni pogledi na stvarnost, različna mnenja in različni predlogi. Odločitev, ali bo ravnal v skladu z demokratičnim poslanstvom ali pa bo izkoriščal imuniteto, ki mu jo daje poklic, ostaja na ramenih vsakega novinarja in medija. Narobe pa bi bilo, če bi iz omenjene nezmožnosti ločitve med dobrim in slabim novinarstvom potegnili sklep, da imajo propaganda, žalitve in norčevanje enako legitimnost kot kakovostno novinarstvo in komentiranje. Daleč od tega! Zavračam nasilje, žalujem za ubitimi novinarji in spoštujem njihovo svobodo govora, toda: Je ne suis pas Charlie.
Podobno se jim godi kot tistim medijem, ki pravice, status in privilegije z naslova novinarstva in javne službe izrabljajo pretežno za kovanje dobička ali za ideološko-politično propagando. Ljudje jih bodo prej ali slej spregledali, jih odpovedali ali pa jim bodo odrekli privilegiran status.
Pravilno in nujno je, da se prizadeti oglasi in zahteva popravek, opravičilo, odškodnino. V teh vprašanjih ne bi bilo prav, če bi država dala prav enemu v škodo drugega, ko bi na primer verniku odrekla pravico, da je prizadet in užaljen zaradi nespoštljivega odnosa do njegovih svetinj v javnosti. Država sme nastopati kvečjemu kot nevtralna razsodnica v sporih med strankami. Vsekakor pa spada k bistvenim nalogam države, da preganja nasilno obračunavanje med nasprotniki, pa tudi, da vzpostavlja take razmere, da nasilje ne bi izbruhnilo.
Tudi sodišče me ne kaznuje zato, ker sem ubesedil določeno misel, ampak zato, ker sem z besedo prizadel ali oškodoval drugega človeka. Včasih so sankcije besedne, drugič materialne v obliki državnega nasilja nad mojo denarnico in svobodo gibanja.
(Seveda nimam nič proti njihovi pravici, da verjamejo v tisto, kar hočejo. Sočustvujem pa s preživelimi žrtvami, ki morajo vsako leto znova poslušati neresnične zgodbe o sebi in svojih prednikih. In seveda menim, da za sodobno laično državo ni primerno opredeljevanje v korist ene strani v tej zadevi; če pa res ne gre drugače, kot da se opredeli, naj bo na strani dejstev in spodobnosti.)
Še bolj zanimivo je morda, da je ta razsvetljena in demokratična država šele leta 2008 odpravila zakon proti bogokletju (medtem ko sovražnost do ljudi zaradi njihove vere ostaja kazniva). Kaj se dogaja na angelskem otoku, so res tako daleč "za časom"?!
Richard Webster v knjigi A brief history of blasphemy: Liberalism, censorship and the satanic verses prepričljivo argumentira, da kriminalizacija bogokletja ni postala odvečna zato, ker bi bogokletje izgubilo svojo moč in pomen, ampak zato, ker so se ljudje sčasoma toliko disciplinirali, da državna prisila ni bila več potrebna. Kjer ljudje spoštujejo zakone, tam policija in sodišča pač niso potrebni.
Kajenje v javnih prostorih je prepovedano, ker je škodljivo za pljuča nekadilcev. Kršitelja čaka kazen. Javno norčevanje iz religije in Boga, ki je za vernega človeka veliko bolj resna zadeva, saj ne prizadene le enega od njegovih organov, ampak njegovo identiteto – to pa naj bi bilo čisto v redu? Norčevanje na račun barve ženskih las ali invalidove nerodnosti velja za slab okus in hujše, in prav je tako. Norčevanje iz človekove vere in vsega, kar je njemu sveto, pa naj bi bilo znamenje civiliziranosti in inteligence?
A Webster gre dalje: tisti, ki zase zahtevajo absolutno svobodo, da se norčujejo iz svetinj soljudi, se v ničemer ne razlikujejo od tistih, ki zahtevajo absolutno prepoved upodabljanja svetih oseb.
Ali je prav, da se država postavi za razsodnico, kdo ima prav v tem sporu?
Država mora poskrbeti, da je red in mir. Če nekdo žali soseda in ne želimo končati v džungli, mora vstopiti država, da naredi red. Ne šele takrat, ko se je užaljeni član nasilno odzval na provokacijo, ampak že prej, da nasilje prepreči. Ker sta zaprtje v geto in nasilna deportacija nepraktični rešitvi (malo čudno deluješ, če si hkrati liberalec in šovinist, pa še naše gospodarstvo potrebuje poceni delovno silo), nam preostane zgolj to, da soseda ne provociramo po nepotrebnem. To ni enako kot sprejeti njegovo vero ali se mu podvreči.
Zakaj bi medij objavil deset let staro sliko Marije, ki draži predvsem slovenske kristjane, ne pa tudi karikatur, ki so bile povod (ali pa pretveza) za pokol v Parizu in ki dražijo predvsem muslimane? Karikatur, zaradi katerih je na nogah ves Zahod in nam morda grozi celo odkrita vojna z Bližnjim vzhodom? Na to je težje dobiti razumen odgovor. Ali so novinarji pristranski, so jim ljubši muslimani kot kristjani? So se morda bali odziva muslimanskih skrajnežev? Ne eno ne drugo ni dobro.
Profesionalen je novinar, ki goji enako odmaknjenost do vseh strani. Novinar, ki cenzurira samega sebe iz strahu pred sankcijami, tudi ni v pravem poklicu. Še najmanj pa potrebujemo novinarje, ki so tako leni ali zavarovani v svojo superiornost, da prezirajo tiste, s katerimi se ne strinjajo ali jih ne razumejo.