Ponedeljek, 24. 10. 2011, 16.32
8 let, 7 mesecev
Zakaj je moral umreti Marco Simoncelli?
Motorni športi namreč niso športi kot sta denimo namizni tenis ali odbojka na mivki, kjer se med tekmo težko ubiješ. Motorni športi so ne le nevarni športi, temveč smrtno nevarni športi. In med nje spada tudi svetovno motociklistično prvenstvo, ki je v zadnjih dveh sezonah terjalo dve smrtni žrtvi. Lani v kategoriji Moto2 Japonca Šojo Tomizavo, letos v MotoGP Marca Simoncellija. Fanta sta umrla praktično v identičnih okoliščinah: po padcu sta ostala na dirkaški liniji, vanju pa so se zaleteli tekmeci, ki se niso imeli kam umakniti. Lahko bi rekli, da sta se znašla v nepravem času na nepravem mestu. In kaj lahko pravzaprav stori Mednarodna motociklistična zveza, da bi v prihodnje preprečila podobne tragedije? Bore malo. Boljše izletne cone in boljše zaščitne ograje v njunih primerih ne bi pomagale nič. Rešitvi bi lahko bili dve: da bi predpisala varnostno razdaljo med dirkači ali pa da bi vsak dirkač sam dirkal na stezi, nato pa bi primerjali čase. A to potem ne bi bilo več dirkanje. Morebiti bi Simoncelli preživel, če bi mu ne bi z glave pri hudem trku odtrgalo čelade. A to je le špekulacija, ker je Tomizava lani prav tako podlegel hudim poškodbam, četudi je obdržal čelado na glavi.
Mnogi so se po dirki spraševali, zakaj je Marca po padcu potegnilo nazaj v ovinek. Ko je Simoncelli zapeljal v desni zavoj, mu je odneslo zadnji del motocikla. Lahko bi se končalo z izletom v pesku. Pa se ni. Če bi bil motor bolj postrani, bi ga lahko vrglo čez sedlo in v pesek. Pa se tudi to ni zgodilo. Ena od možnih razlag pravi, da bi lahko bile za njegovo tragično nesrečo krive gume. Marco je za dirko kot večina dirkačev izbral trdo različico prednje gume, z Randyjem De Punietom pa sta kot edina izbrala tudi trdo različico zadnje gume. Vsi drugi so stavili na mehkejšo različico. S tem naj bi žrtvovala nekaj oprijema v uvodnih krogih, a bila predvidoma močnejša v zaključku dirke, ko bi se odločalo o vrhunskih rezultatih. Kamera na motociklu Bautiste je nazorno pokazala, da je Simoncelli s svojo zadnjo gumo na izhodih iz ovinkov risal črno črto, ko je odprl ''plin''. Tako se navadno obnaša trda guma v prvih krogih. V trenutku nesreče je pri zdrsavanju prednji del motocikla rahlo obrnilo v desno, Marco je padel iz sedla, a ker motor še ni bil popolnoma na tleh in so gume še imele stik s podlago, so pnevmatike znova ''prijele'' in ga potegnile nazaj na dirkaško linijo. Nesreča z Edwardsom in Rossijem je bila neizogibna.
Simoncelli, ki je bil prepoznaven po svoji ''čupi'' ala Jimi Hendrix in je bil s 183 centimetri najvišji dirkač v MotoGP, je bil zaradi svoje simpatičnosti izjemno popularen med navijači. Svojo filozofijo je nekoč strnil v stavek: ''Na svojem motociklu v 5 minutah s polnim plinom doživim več kot marsikateri slehernik v celotnem svojem življenju.'' Odkar je Marco lani prestopil v kraljevski razred, so se mnogi dirkači pritoževali nad njegovih brezkompromisnim dirkanjem. Njegov stil vožnje je lepo opisal njegov veliki prijatelj Valentino Rossi: ''Sic je baraba, ki dirka tako, da izvede prehitevalni manever tako, da moraš odnehati, sicer tvegaš padec obeh.'' Štiriindvajsetletniletni Simoncelli se je kot vsak dirkač zavedal, da s svojim početjem tvega smrt. A to ga ni ustavilo, da bi odnehal. Podobno kot vrhunske alpiniste ga je naprej gnala navadnim smrtnikom neznana sila. Bi torej morala Mednarodna motociklistična zveza preprosto ukiniti ta šport in tragedij ne bi bilo več? Mislim, da to ne bi bila prava rešitev, saj bi se ti fantje potem podili po lokalnih cestah in po avtocestah, kjer bi sproščali svoj neukrotljivi adrenalin. Znano je namreč, da večina vrhunskih motociklistov ne divja v zasebnem življenju, ampak svojo strast nahrani v dirkaških vikendih. Mislim, da bodo motorni športi ostali do konca sveta, saj se bodo zmeraj našli ljudje, ki bodo za svoj dirkaški užitek pripravljeni tvegati tudi lastno življenje. In bili kot marsikateri dirkač prepričani, da se tisto najhujše njim pač ne more zgoditi. Marcova nenadna smrt je globoko prizadela marsikoga in njegova družina bo morala prehoditi nesluteno Kalvarijo, da si bo opomogla po nenadomestljivi izgubi. Marco je umrl pri tem, kar je najraje počel – dirkal z motorji. V tem so ga podpirali vsi bližnji: oče Paolo, mama Rossella, sestra Martina in zaročenka Kate. A njihova bolečina zaradi tega ni nič manjša.
Podobno kot se leta 1994 ni ustavila formula 1 ob smrti ene od svojih največjih legend Ayrtona Senne, se tudi MotoGP leta 2011 ne bo ob smrti šampiona prihodnosti Marca Simoncellija. Tudi ne verjamem, da bo kateri od dirkačev zaradi Marcove smrti predčasno zaključil svojo kariero. Že dolgo je namreč vsem kristalno jasno, da so žrtve pač sestavni del motornih športov, čeprav s svojo smrtjo udarijo kot strela z jasnega in za seboj pustijo boleče opustošenje. Dejstvo je, da je moderni vrhunski šport bolj posel kot šport, zato se kolesje zagotovo ne bo ustavilo zaradi enega človeka, pa če je bil še tako velik. Ali kot bi dejal pokojni rock zvezdnik Freddie Mercury: The Show Must Go On (Šov mora iti naprej).