Za kaj v resnici gre v Grčiji in v Sloveniji

Daniel Gros, eden najvplivnejših bruseljskih politično-ekonomskih analitikov, svoj komentar o Grčiji končuje z ugotovitvijo, da ni prav velike razlike med vlado, ki ne spoštuje obljub, in vlado, ki ničesar ne obljublja. S prvo misli na vlade meščanskih strank, ki so Grčijo vodile do zdaj, z drugo misli na Sirizo.

Skratka, da se po obdobju kravala v zvezi z varčevanjem in servisiranjem grškega dolga v zvezi s tem ne bo prav veliko spremenilo.

Če ne gre za dolgove in varčevanje, za kaj torej v Grčiji sploh gre? Za kaj gre v Sloveniji? Za kaj v Evropi? Prevladujoči medijski okvir za zgodbe o volitvah v Grčiji je, da gre za boj Sirize proti finančnim organizacijam, ki da dušijo Grčijo. Da gre za boj proti varčevanju, severu, Bruslju, proti Nemcem …

Predvolilno platformo Sirize so kupili vsi. Najbolj grški volivci, pa tudi poročevalci, komentatorji in ekonomisti. Ti še posebej radi verjamejo, da gre za ekonomski problem in že iščejo kompromise, da bi bila Nemčija sita in Grčija cela. Ta zgodba je samo zgodba za javnost in morda za zgodovinske učbenike. Odvisno, kdo jih bo pisal.

Siriza je zmagala pod zastavo borbe proti tem finančnim okupatorjem. Cipras da bo Grčijo osvobodil okupacije neoliberalne finančne oligarhije. Napravil bo konec poniževanju Grčije. Odvrgel bo okove Maastrichtske pogodbe.

Zamenjajte neoliberalno z židovsko, Grčijo z Nemčijo in Maastricht z Versaillesom. Mladina, glasilo slovenske radikalne levice, na naslovnici piše "Danes Grčija, jutri Evropa". Refren neke pesmi je bil "Denn heute da hört uns Deutschland Und morgen die ganze Welt". Google Translate is your friend.

Cipras je volivcem obljubil veliko tistega, kar je Grčija že dosegla pod drugimi vladami, razpihoval je sovraštvo do EU in Nemčije ter z lopato metal volilne bombone, kaj bombone, cele bombonjere, od zastonj stanovanj in trinajste pokojnine do poceni dizelskega goriva.

Kaj muči Grčijo Grčija ne ječi pod bremeni zunanjega dolga. Za servisiranje svojega uradnega dolga plačuje manjši delež BDP kot Slovenija, Italija ali Irska. Plačuje nižjo efektivno obrestno mero. Dolg so jim že večkrat ostrigli, moratorij je uveljavljen. Popustov so že dobili veliko.

Pogoj za te velike popuste je bil, da Grčija opravi nekatere reforme, zaradi katerih bi postala bolj konkurenčna in bi povečala izvoz ter pritegnila tuje investicije. Medtem kot so Španija, Portugalska, Irska in tudi Slovenija v času krize bistveno povečale izvoz, se to v Grčiji ni zgodilo. In prav to državi manjka – idej, kako pognati gospodarstvo, kako več narediti in tisto dražje prodajati.

V volilnem programu Sirize je 40 idej, kako denar deliti ali metati podjetnikom polena pod noge, pa nobene ideje, kako bi pridelali in prodali en sam lonček oliv več. Program z zadnjih volitev je še bolj utopičen. Po zadnjih volitvah pa se jih bodo tudi tuji investitorji s svojim denarjem, znanjem in trgi izogibali v širokem loku.

Konec varčevanju ne bo naredila Siriza. Že veljavni program trojke ne predvideva nobenega večjega dodatnega varčevanja.

Osvobodilna fronta Grška osvobodilna borba proti tujim finančnim okupatorjem, Bruslju, vsiljenemu varčevanju ... je samo sredstvo za prevzem oblasti v Grčiji, morda pa tudi širše, s strani populistov in demagogov, ki v normalnih nekriznih razmerah nikoli niso mogli računati na uspeh na demokratičnih volitvah.

Recept je v 20. stoletju uporabil marsikdo. Ključno za uspeh je, da boj za oblast in spremembo družbenega reda prikažeš kot nekaj domoljubnega (za desne), socialno čutečega (za leve) in naprednega (za intelektualce). Kombinacija teh čustev je spravila na oblast vse totalitarizme 20. stoletja in vse velike inženirje, ki bi radi zgradili nov svet. Cipras je gradbeni inženir, daje pa vtis, da bi rad gradil tudi kaj večjega od hiš.

Tudi pri nas imamo nekaj izkušenj z borci proti okupatorjem, katerih nesporen in merljiv efekt je bil prevzem oblasti.

Nesporen in merljiv efekt zmage Sirize ne bodo odpustki pri servisiranju dolga, ampak v vzpostavitvi drugačnega gospodarsko-političnega sistema v Grčiji. Kar glede na zgodbe, ki jih slišimo o tajkunih in korupciji, morda niti ni najbolj nepotrebna stvar, ki jo mora Grčija opraviti, ni pa gotovo, koliko so te zgodbe resnične in koliko so samo priprava za ukrepe Sirize proti "razrednemu sovražniku".

Radikalna levica V Grčiji se spet kaže, da v normalnih razmerah in demokratično ne levi ne desni populisti in demagogi ne morejo na oblast. Potrebna je velika kriza ali vojna, da se populizem prime. Če se komu zdi, da v volilnem programu Sirize ni ničesar radikalnega, ima prav. Tudi populisti in radikalci 20. stoletja niso v volilnih programih (dokler so volitve trpeli) imeli ničesar radikalnega: minimalne plače, delovna mesta, stanovanja, kaznovanje bankirjev, omejitev plač direktorjev …

So pa vsi po vrsti dobrobit skupnosti postavljali pred dobrobit posameznika. In potem v imenu skupnosti (naroda, delavstva, javnosti, javnega interesa) počeli vse mogoče. Mora že biti razlog za črko R v besedi Siriza. Ta "r" stoji za radikalizem. Kot v "radikalna levica". In so si ga sami izbrali.

Bodo socialni še demokrati? Siriza odpira stare-nove dileme za celoten levi spekter političnega prostora. Kot je ugotavljal Tony Judt, so zahodnoevropski socialdemokrati večinoma z zavistjo gledali tovariše v vzhodni Evropi, trdnost njihove oblasti in brezkompromisnost njihovih ukrepov. Oni so se morali mučiti z volitvami.

V evropski levici spet diši po tej zavisti. Socialdemokrati so pred dilemo, ali naj ostanejo demokrati. Ali naj se borijo proti populizmu skrajno levih strank ali pa naj v populizmu z njimi tekmujejo. Je Siriza nasprotnik, tekmec ali zaveznik. Nekaj tega vidimo tudi pri odnosu slovenskih Socialdemokratov do Združene levice.

Na vprašanju odnosa do demokratičnih pridobitev na eni strani in do utopičnih regresij v propadle ideologije 20 stoletja na drugi se bo moral na novo, širše, definirati demokratični blok tudi v Sloveniji.

Ne, to ni samo samoimenovanje nekaterih "pomladnikov". V demokratični blok spadajo vsi, levi in desni, ki spoštujejo pravice posameznika, njegovo življenje, svobodo, sadove te svobode in pravico do iskanja sreče. Ki, skratka, spoštujejo tisto, kar smo se odločili vzpostaviti pred 25 leti.

Vrnitev odpisanih V Grčiji ne gre za varčevanje. Gre za vračanje radikalnih utopij 20. stoletja. Sirizina osvobodilna fronta proti diktatu Evrope je samo sredstvo, da te utopije pridejo na oblast. Je predstava za grške volivce, ki ji je nasedel tudi velik del Evrope in ki ga, za domačo rabo, oglašujejo tudi v Sloveniji. Evropski demokrati bi bili naivni, če bi nas skrbelo samo to, kako rešiti grške javnofinančne zagate.