Vsega bo kriv nogomet

Sloveniji se s parlamentarnimi volitvami 2014 obeta unikaten sociološki eksperiment. Začetek predvolilne kampanje sovpada z začetkom svetovnega prvenstva v nogometu, ki bo od šestih popoldne do dveh zjutraj prikovalo ljubitelje nogometa v vesele ambiente gostilniških vrtov, prijateljskih družb in dnevnih sob. Datum volitev pa, logično po Pahorju, sovpada s finalno tekmo svetovnega prvenstva.

S tem sem pravzaprav povedal vse. Nogometno in politično navijaštvo sta produkt enakih možganskih procesov, pri katerih v nasprotju z vsakdanjim, racionalnim umom prevladuje čustveno filtriranje realnosti.

Združevanje ljudi na podlagi pripadnosti in lojalnosti svoji ekipi je iracionalna in čustveno zelo dominantna možganska funkcija, ki nas nagrajuje z izjemnimi količinami energičnosti in hormonov sreče, kakršnih nam racionaliziranje nikoli ne more priskrbeti.

Zato je navijaštvo dobesedno nalezljivo – med svetovnim nogometnim prvenstvom postanejo pred TV-zaslone prikovani tudi ljudje, ki se za nogomet sploh ne zanimajo, vendar jih omamijo vonji srečnih hormonov drugih ljudi, ki se hkrati z eteričnimi vonjavami čevapčičev širijo iz gostilniških vrtov.

Temu se človek preprosto ne more upreti, saj nagonsko želi priti do hormonskega odmerka sreče tudi za sebe, če je priložnost blizu, in zato zavije na tisti gostilniški vrt, čeprav ga nogomet sam po sebi ne zanima. In podobno velja tudi za politično navijaštvo v času predvolilnih kampanj, pritegne nas možnost lastnega hormonskega užitka, ne usoda države.

Nogomet in volitve sta vojni igri, ki se izključujeta Seveda nam evolucija vseh teh srečnih hormonov ni namenila za nogomet in parlamentarne volitve. Imamo jih za najbolj temeljno in zgodovinsko nujno potrebo, ko je lojalno, borbeno in iracionalno združevanje stvar preživetja. Gre seveda za vojne. Nogomet je vojna igra, volitve so mobilizacija za vojno. Pri obojem gre za čustva, pripadnost, združevanje, hormone sreče, filtriranje realnosti, izkrivljanje racionalnosti.

Eksperimenti celo kažejo, da pogovor o političnih temah ljudem med volitvami poveča občutek sreče, a jim hkrati bistveno zmanjša uspeh pri reševanju matematičnih in logičnih problemov. To pomeni, da politično-vojni um dobesedno ohromi logični razum in zaznavanje realnosti. Gre torej za bolezensko deviacijo?

Seveda ne, naloga političnega uma je organizacija milijonov signalov, ki jih dobiva človeška skupnost, v določeno skupinsko odločitev in akcijo. Vojaško akcijo na življenje in smrt. Zato je nujno, da naši možgani pri politiki in nogometu najprej prižgejo centre za čustveno enotnost in lojalnost, potem pa skozi aktivna (politično ali športno ideološka) očala filtrirajo dejstva in delajo sklepe, ki so na ta način močno podobni sklepom drugih, ideološko sorodnih ljudi.

Hormone sreče in navdušenje nad nogometno zmago nam daje ravno zaslepljen logični razum, ki bi se sicer takoj uprl, da zmaga tistih fantov na travniku ne more biti naša vrhunska sreča, ker nimamo nič z njo.

Brez čustvenih predsodkov političnega uma ljudje ne bi bili zmožni poenotenih, skupinskih akcij, ampak bi o vsaki odločitvi vodili neskončne razprave kot na kongresu znanstvenikov, ki imajo o istem drobnem problemu vsak svoje mnenje in bolj ko razpravljajo, bolj so njihova mnenja različna.

Ker je nogometno in politično navijaštvo enak čustveni psihosocialni proces, zanj veljajo zakonitosti čustvene konkurenčnosti. Čustvena angažiranost je črno-bela in ekskluzivistična, to ve vsaka Mojca, ki se težko strinja, da se njen dragi občasno pomucka tudi pri Mileni.

Enako je z vojnimi čustvi – pred kratkim smo se na primer zgrozili ob sirski vojni, potem pa je prišla ukrajinska in Sirija je utonila v pozabo. Potem so prišle poplave na Balkanu in Ukrajina je nenadoma postala zgolj oddaljena racionalna novica. Čustvena zgodba je v določenem trenutku lahko ena sama, zato se z eno in edino lahko tako zelo energično ukvarjamo.

Ko čustvo ugasne, izgineta energija in užitek, ostaneta pa le še bleda informacija in šibek razum. Zato odmrejo vsi projekti, ki ne združujejo razuma in čustev, v politiki kot vojni igri pa sploh.

Volitve kot resničnostni šov Zdaj pa prihajajo volitve in svetovno nogometno prvenstvo hkrati! Šlo bo torej za soočenje nogometa in predvolilnih oddaj, prvi program proti drugemu, brazilski ogenj proti omlednemu, monotonemu besedičenju kandidatov, da je treba nekaj narediti ter po evropsko urediti finance, gospodarstvo in zaposlenost, kljub temu pa ostati socialno pravičen in srečen, če zanemarimo nekaj sto tisoč tistih, ki že zdaj niso.

Telemetristi bodo natančno izmerili rezultat tega neenakega boja med prvim in drugim, a če vprašate mene, stavim na nogomet, pa ne smo zaradi dodatne prednosti, ki jo bo imel nogomet zaradi podpore poletnih vonjav čevapčičev z gostilniških vrtov.

Kot vedno bodo namreč odločili hormoni sreče. In zato bodo tisti, ki so jih vajeni črpati iz skupinskih, navijaških vojnih igric, brez dvoma izbrali nogomet. Gledati Brazilce ali poslušati Šoltesa – mislim, je to sploh kakšno vprašanje!? Stokrat videti Mesijev slalom ali stotič poslušati o Erjavčevih pokojninah – je to sploh vprašanje? Ni treba biti prerok, da bi napovedal, kaj bo pokazala telemetrija.

In glejte, ob teh dejstvih so me marketinški svetovalci novih slovenskih političnih strank prijetno presenetili s svojo jasnovidnostjo. Takoj so uvideli, da bodo letošnje parlamentarne volitve popolnoma nezanimive za točno tiste ljudi, ki so se prejšnja leta najbolj zanimali za politiko in bili strastni spremljevalci volilnih kampanj.

Zaradi navijanja in hormonov sreče, seveda. Kajti ravno ti ljudje, ki imajo največ hormonskega navijaškega potenciala, bodo letos prestopili na stran nogometa, ki jim bo v tistem mesecu nedvomno ponudil več. Zato so letos oblikovalci novih strank bistro spoznali, da bo edino preostalo volilno občinstvo tisto, ki ne mara nogometa.

In v skladu s stereotipnimi prepiri, ali nogomet ali TV-šov, so oblikovalci novih strank spoznali, da letos zmagovalke parlamentarnih volitev ne bodo stranke, ki so tradicionalno organizirane kot nogometni klub, kajti volitve bodo letos, glede na občinstvo, v resnici tekmovanje v resničnostnem šovu Vsaka vas ima svoj glas.

Nove, osebne stranke so bolj pripravne za resničnostni šov Zato nove stranke kot na povelje nimajo več nekega tradicionalnega, zateženega klubskega imena in klubskih barv ter pravil, saj bodo navijači, ki bi se jim zdelo to normalno in nujno, tako ali tako gledali nogomet.

Tisti, ki bodo ostali na kanalih predvolilnih soočenj, pa se bodo počutili bolj domače, če bodo namesto strankarskih imen, ki spominjajo na nogomet, videli imena udeležencev resničnostnega šova. Tako ali tako bodo namesto njihovih strankarskih programov raje ocenjevali njihove obleke in postave ter to, kako prijetno in duhovito znajo govoriti.

Če pa bo kateri od kandidatov znal še lepo peti ali celo odplesati z voditeljico ali voditeljem valček ali še kaj latinskoameriškega, pa bo sploh zmagovalec ali zmagovalka. Ni naključje, da stranke že začenjajo snemati tudi svoje videospote, pripravlja se tudi nagradna igra "večerja s kandidatom".

Zato so se tradicionalne stranke začele tako zelo bati nove konkurence. V neenaki tekmi bodo ostale brez tradicionalnega nogometnega občinstva, ki se bo drenjalo na gostilniških vrtovih ali pred računalniki. Na TV-soočenjih pa ne bodo več štele klubske barve ter pravila in zgodovina, ampak samo še lep glas in stas ter obleka in posluh.

Zato sem prepričan, da bi v tem trenutku tudi klasične stranke najraje izbrisale imena svojih klubov ter na transparente dale slike lepih, mladih obrazov in zanimivih imen.

In od tega, da bi to zares storile, jih odvrača le upanje, da bo na dan volitev morda kdo od krmežljavih in od nogometa otopelih državljanov vseeno pritaval mimo volišča in na glasovalnem lističu prepoznal katero od starih, tradicionalnih imen. Upanje umre zadnje.