Torek, 1. 3. 2011, 15.41
8 let, 10 mesecev
Vrnil se je!
Preden se lotim presenetljivega razkritja, najprej poglejmo občutja, ki prevevajo pisce spletnih komentarjev in bi lahko vplivala na dogodek. Ljudski in medijski glasovi nihajo med nerganjem in izlivi zadovoljstva. Nerganje Po medijih sodeč v Sloveniji naredimo vse narobe, kar je seveda nemogoče. Prej ali slej bi se kdo zmotil in čisto po naključju kaj naredil prav. Tudi v tem primeru bi se seveda nanj vsuli očitki. Najprej zato, ker smo vzgojeni za tarnanje, ne za pohvale. Obstaja tuja spletna stran, na kateri prežijo na novice, ki bi lahko napovedovale konec sveta. Do zdaj so pisali le o malenkostih, kot so katastrofalne poplave, suše, premiki polov, ko pa bodo zasledili novico o Slovencu, ki je nekaj pohvalil, bodo stran zaprli in se vkrcali v čolne, pomirjeni z usodo, ki jo že tako dolgo čakajo.Pred dobrim letom sem opazil, da je eden izmed politikov naredil nekaj, kar so na spletnih forumih že dolgo zahtevali. Pričakoval sem pohvale, pa so bile take, tretjinske: no, saj, končno, ampak … Sledila je graja. Začelo me je zanimati. Kaj če bi malce sledil takim primerom in iz graj, ki sledijo mrtvorojenim pohvalam, sklepal o liku voditelja, ki pa bi mu zares zaupali, se mu odprli in ga vzeli za svojega. Premagali negativistični pasivizem in krenili v akcijo. Prva ovira: vodja ne sme biti ženska. Naša družba je patriarhalna in zelo seksistična, torej se na ženske vedno vsujejo hujše psovke kot na moške. Tudi pohvale so redkeje deležne, razen če ne gre za kuharske spretnosti. Nato je mogoče, da je oseba v napačni stranki. Četudi njeno dejanje prinaša korist vsem državljanom, jo pljuvajo levi, če pripada desničarjem, in obratno. Skratka, naš vodja mora biti nestrankarski človek. Pri takih gremo naprej: no, saj, dobro je naredil, ampak … Pomaknemo se za generacijo: njegov oče je bil komunist, belogardist … Karkoli. Če so bili tudi starši nestrankarski, je mogoč greh, da so bili bogati. Torej mora naš vodja imeti nestrankarske starše, ki se niso odlikovali po ničemer in so vse življenje preživeli kot proletarci. Naslednja raven je očitanje sorodstvenih zvez. Naš vodja mora biti brez bratov in sester, bratrancev in sestričen, najbolje bi bilo, da pade z neba.
Za vse, kar naštevam, imam konkretne primere, a sem odločil, da jih skrijem zaradi naslednjih stopenj nerganja: mogoče je, da je človek nekaj naredil dobro, ampak nosi grda očala oziroma ni modno oblečen. Ta stopnja je zelo problematična, saj so obleka in modni dodatki stvar okusa. Očitno ne bi smel nositi očal ali slušnih aparatov, moral bi biti oblečen kar najpreprosteje in minimalno. Če preživi tudi to sito, se vedno najde komentator na forumu, ki preprosto ugotovi, da je človek na pogled grd. Naš vodja mora biti lep, a ker smo spet pri precej osebnih okusih, je najbolje, da nosi dolge lase in brado, ker to zakriva največ potez, torej zmanjša možnost neugajanja.
Spomnimo se še občečloveške zasičenosti in dodajmo: naš vodja bi moral v najkrajšem času narediti čim več, potem pa se umakniti, ker se ga sicer naveličamo in mu začnemo očitati lastne koristi. Slovensko inačico pogosto berem v komentarjih in gre nekako takole: saj je dobro naredil, ampak je deloval le za svojo promocijo. Naš vodja mora torej umreti anonimen, da mu samopromocije ne moremo očitati.
Spletno zadovoljstvo
Seveda po spletu ne izžarevamo le negativnosti. Obstaja tudi trenutek globokega zadovoljstva, ki dahne iz ljudskih src in je zaobjeto v stavek: "Vsi so isti!" V globoko egalitarni družbi je to največje zadovoljstvo, ki člana lahko doleti. Pogledal je proti osebi, ki je naredila nekaj posebnega, se za trenutek ustrašil, da gleda sposobnejšega, boljšega od sebe, nato ga je sklestil na svojo raven in sledil je izliv ugodja: isti je, isti! Ni izstopajočega, za katerega prej ali slej ne bi pomirjujoče ugotovili, da je isti. Ah, ta magična beseda negativne selekcije! Isti, isti! Vsi so isti.
Torej, med nas se je vrnil …
Če ste spremljali novice v zvezi z 800 milijoni dolgov mariborske nadškofije, ste verjetno najprej pomislili, da gre za pohlepno, brezobzirno in neodgovorno zapravljanje tujega denarja, podobno kot pri bankirjih z Wall Streeta. Ne bo držalo. Cerkev je namreč pod višjim vodstvom in oni dan sem v medijih ujel izjavo, da jih je v zapravljivih poslih vodil sam Jezus. Sprva sem pomislil, da gre le za brezjajčno izogibanje odgovornosti, potem pa sem se spomnil opisa lastnosti vodje, ki bi si ga Slovenci želeli – in edini, ki ustreza, je Jezus! Revni starši, prihod od nikoder, nepolitičnost, hitro delovanje, umrl je nespromoviran, brada in brki, brez očal, minimalno oblečen, le s pokritimi ledji, kar ustreza še tako zahtevnim modnim merilom.
Mogoče je pa res? Mogoče mariborsko nadškofijo zadnja leta dobesedno vodi Odrešenik? In prvo, kar je naredil po prihodu na zemljo, je bilo kolosalno zapravljanje tujega denarja. Slovenci smo končno dobili svojega pravega vodjo – po njegovem prvem dejanju pa bomo lahko rekli, da je isti kot vsi drugi. Isti, isti. Ko se bo razvedelo, bomo v medijih priča slovenizaciji Odrešenika. Preživel je smrt, slovenske egalitarnosti pa ne bo mogel. Edina, ki ga lahko reši trpke usode, je ravno slovenska Cerkev. Končno morajo zbrati toliko poguma, da se prenehajo izogibati odgovornosti in svojega duhovnega vodje ne nižajo več na svojo mero. Njega so v prvem stoletju kaznovali po nedolžnem, v 21. je čas za kakega krivega.