Vprašanje genocida in politizacije zgodovine

O tem, da so se med letoma 1915 in 1917 z Armenci res dogajale žalostne stvari, ni nobenega dvoma. Obstajajo določeni pomisleki o tem, kateri podatki o številu žrtev so pravilnejši, ampak tudi če na koncu obveljajo turške ocene, ki priznavajo tam nekje okoli pol milijona, je to še zmeraj preveč. In turški odzivi vedno znova dokazujejo, da imajo s to tematiko resne težave. Značilna je izjava turškega premierja Erdogana: "V Alžiriji so od leta 1945 Francozi pobili 15 odstotkov populacije. To je genocid. Če francoski predsednik gospod Sarkozy o tem ne ve nič, naj povpraša svojega očeta Paula Sarkozyja." Stari Sarkozy naj bi bil po turških podatkih takrat tam kot pripadnik tujske legije, kar pa sam zanika – še več, trdi, da v svojem življenju sploh še ni bil v Alžiriji. Erdogan ima na ravni povedanega bolj ali manj prav: tudi Francozi so še zelo daleč od tega, da bi se lahko hvalili, kako so sami kritično presodili svojo preteklost. To v veliki meri drži. Ampak problem tega "prav" je čisto nekje drugje: Alžirija tokrat ni tema tega zanimivega "dialoga". Se pravi, pozornemu gledalcu gotovo ni ušlo, da Erdogan v televizijskem nastopu pravzaprav ni toliko odgovarjal na implicitne francoske obtožbe, ki so zelo resne, kolikor se je po stari navadi osredotočil na to, kako bi sogovornike čim bolj očrnil, češ, saj sami niso prav nič boljši. Iz zadrege se je skušal spraviti tako, da bi nasprotnika spravil v še večjo. Kaj naj zdaj to pomeni? Ali dejstvo, da so tudi Francozi zagrešili genocid, Turke potem odvezuje njihovega? Je to Erdoganova poanta? Ko je v četrtek Le Monde objavil intervju z Bernardom Accoyerjem, predsednikom francoske narodne skupščine, je ta na vprašanje, ali sam meni, da je šlo za genocid, odgovoril previdno in diplomatsko zelo zadržano: "Šlo je za množično nasilje, ki je imelo etnični značaj. Zdaj je treba zgodovinarjem pustiti, da opravijo svoje delo. V trenutku, ko uvedete kazenski nadzor nad besedami, nastane iz tega problem. Velike demokracije ne bi smele definirati zgodovine z zakonom." Od zgodovinarjev se je nad temi "spominskimi zakoni" najglasneje pritoževal Pierre Nora. Skratka, ali je prav, da politiki kodificirajo zgodovino? Ali je smiselno, da začnejo zakoni določati, kako govoriti? Vse skupaj se v nekaterih točkah ujema z debato o "trenirkarjih". Ker je bilo o tem povedano vse, kar je treba povedati, samo nekaj splošnih sklepov: pravzaprav ni toliko pomembno, "kaj" kdo govori, ampak mnogo bolj "kdo" to govori in "kje". Običajno je tudi tako, da so tisti, ki ne spoštujejo bontona in minimalnih kulturnih standardov, pač na tak ali drugačen, formalen ali neformalen način izločeni iz spodobne družbe. Vsekakor pa so pri tem neverjetno optimistični tisti, ki menijo, da je te stvari mogoče učinkovito regulirati z zakoni.

Vprašanje torej je, ali predlagani zakon res vodi v pravo smer. Lahko se zgodi, da bodo nekoč francoski zgodovinarji pripravili simpozij na temo armenskega genocida, vendar pa nanj ne bodo mogli povabiti tistih turških kolegov, ki imajo morda težavo le s terminologijo. Dogodek bo s tem brez dvoma osiromašen. Skratka, zdi se, da s takimi potezami politika preveč svobodno posega v prostor, ki ji po definiciji ne pripada. To je konec koncev tudi glavni problem današnje politike: jemlje precej več, kot bi morala dajati.