Viroza Virant

V mokrih sanjah, ki jih pri belem dnevu razglašajo pomembni možje naše domovine, nam bo v prihodnje vladal par Janković-Virant. Oziroma, glede na napovedi javnomnenjskih agencij, Virant-Janković, karte za novo oblast naj bi delil prvi. Lepo. Glede na to, da je Virant končno tisti "novi obraz", ki ga mediji (in komentatorji na spletnih portalih) že mesece histerično iščejo po vsej deželi, mora biti ta človek zelo, zelo sposoben, da z meteorsko hitrostjo osvaja levji delež zaupanja tradicionalno dogmatičnega slovenskega volilnega telesa. Sam se ga pri najboljši volji uspem spomniti zgolj po povsem neposrečeni reformi plačnega sistema v javni upravi, ki jo je izpeljal na koncu Janševega vodenja vlade in za katero je bil marsikdo prepričan, da je k porazu SDS na prejšnjih volitvah pripomogla vsaj toliko kot afera Patria. Pravzaprav je Virant takoj po izgubljeni volilni tekmi sam priznal svojo kardinalno napako, ki je njegovega vodjo stala ponovno osvojitev oblasti. S tem podatkom torej ni mogoče pojasniti nenadnega, nepričakovanega zaupanja, ki ga menda velik del volivcev namenja domnevno novemu obrazu slovenske politične scene. Mogoče pa se odgovor skriva v programu njegove liste, s katero namerava osvojiti oblast?

Program Virantove liste je všečno jedrnat in jasen. Deluje kot zbornik najzoprnejših časopisnih člankov v zadnjem letu, novic, ki so ljudi najbolj spravljale ob pamet. Virant jim ponuja odgovore in obljublja ekspresne sintetične rešitve: državljanom ne bo več treba izpolnjevati obrazcev, število ministrstev se bo zmanjšalo, sodnim zaostankom bo zares odklenkalo, barabe bodo trepetale na specializiranih gospodarskih sodiščih, javni izdatki bodo občutno skromnejši, srednji sloj bo spet cvetel in z njim podjetništvo, čakalne vrste v zdravstvu bodo le še slab spomin. V najpomembnejšem sektorju, gospodarstvu, se pod Virantovo oblastjo obetajo umik države iz lastništva gospodarskih družb, odprava koncesijskih omejitev v notarstvu, pogrebništvu in dimnikarstvu, umik države pri reševanju zavoženih podjetij in lažje spreminjanje namembnosti zemljišč, na finančnih trgih pa bo država lastniško vlogo raje zamenjala za regulatorsko. In to je to. Napaberkovano ad hoc, malo od tukaj, malo od tam, drugih gospodarskih težav v Sloveniji očitno nimamo. Kot da je nekdo v nekem deževnem popoldnevu nastreljal, kaj vse bi bilo v tej državi treba enkrat za vselej popraviti, da bo v hiši končno mir. Za morebitno vizijo, načrt, koncept, strategijo, na primer o tem, katera gospodarska področja in sektorji bi lahko v prihodnjem obdobju pomenili zanesljive oporne točke razvoja države, je škoda časa. Takšno razmišljanje bi bilo v teh kriznih časih popolnoma odveč, celo škodljivo.

Ilustrirano drugače: ko postane ena od najpomembnejših gospodarskih tem liberalizacija pozidave kmetijskega zemljišča (ali pa gozda), je okoljska odgovornost tako moteča, da ji v programu pač ne nameniš niti besede. Tako kot kulturi, ki je pač preveč spolzek teren in jo zato raje ignoriraš oziroma zamenjaš z "medijsko politiko".

Zdi se mi, da se v državi v prihodnjih letih v nobenem primeru ne bo mogoče izogniti precejšnemu kaosu. Virant, čeprav "novi obraz", v resnici ne prinaša nič novega, nobenega verjetnega preloma s staro, uveljavljeno prakso. Gospodarski programi drugih strank niso nič boljši, vse stranke skupaj ne zmorejo sestaviti skromnega nabora pametnih odgovorov na predvidljiv svetovni razvoj v prihodnjih letih. S površnim kriticizmom in všečnimi obljubami, ki jih bodo morale že jutri obračati na glavo, spominjajo na televizijsko "topshop" direktno prodajo, pri kateri vnaprej veš, da je "nateg" zelo verjeten, zaradi ugodne cene pa si, prepričan, da zadevo res potrebuješ, vseeno pripravljen tvegati z nakupom.