Več avtomobilov. Nujno!

Komercialista sta na črni kontinent potovala ločeno, naročilo vodstva obema pa je bilo enako: ugotovila naj bi, ali bi bilo prodajo čevljev mogoče razširiti tudi na tako nerazvito celino, kot je Afrika. Ob vrnitvi je prvi nadrejenim poročal, da v Afriki ne bodo mogli prodati niti enega para čevljev, saj so vsi bosi, čevljev pa niso niti vajeni niti jih ne marajo. Drugi je menil, da je Afrika obljubljena dežela, saj so vsi bosi, čevlji pa, je dodal, naj bodo za začetek preprosti in poceni, ko se bo trg vzpostavil, pa se bo tudi tam prodalo več različnih in zahtevnejših modelov.

Pri oceni, koliko avtomobilov se vozi po našem planetu, naletimo na podoben strah, kot ga običajno začutimo pri premikanju meja mogočega. Lani naj bi število vozil na planetu preseglo eno milijardo, po ocenah OECD pa jih bo leta 2050 že dve milijardi in pol. Takrat bo, če se opremo na podobne svetovne vire in napovedi, Zemljanov že več kot 9 milijard (predvidena rast prebivalstva v razvitem svetu bo 4-odstotna, v nerazvitem pa 55-odstotna).

V državah BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) bodo že 15 let prej pokupili tretjino vseh avtomobilov na svetu. V Sao Paolu, kjer je promet v najhitrejšem vzponu, že danes na dan prodajo po tisoč avtomobilov – v dveh mesecih jih torej pokupijo več, kot jih v Sloveniji v celem letu. Avgusta so Kitajci kupili 1,2 milijona vozil, od januarja do avgusta pa že skoraj 12 milijonov. Toliko o mejah in mogočem.

Avtomobilov je torej premalo. Ni čudno, da so zaradi tega najnestrpnejši v avtomobilistični industriji, ki bi bila, če bi jo organizirali v državno obliko, šesto največje gospodarstvo na svetu!

O tem sem se pred kratkim pogovarjal z inženirjem za tehnološke procese v velikem nemškem koncernu. Vsakokrat, ko je pogovor zašel na polje (večje) odgovornosti gospodarsko bogatih družb, ki so v preteklosti gradile mobilnost, se je videlo, da mu smer pogovora ne ustreza. Živčen je postal, če je beseda le namignila, da bi morale EU ali ZDA ravnati odgovorneje samo za to, ker so avtomobile delale že sto let prej kot Kitajci in Indijci.

Lahko bi ga razumel, na eni strani se spopada z zastojem prodaje na tradicionalno močnih trgih (ZDA, EU, Japonska), ki hkrati postajajo vedno bolj zahtevni (zakonske omejitve), muhasti (izdelek mora imeti ekološki pečat, pa če je kaj vreden ali ne) in izbirčni (več opreme za manj denarja), medtem pa bi na drugem koncu sveta lahko prodali skorajda karkoli.

A sem vendarle rekel, da Kitajci s svojimi zanamkami (BYD, Lifan, Chana, Geely, Great Wall ipd.) zapolnijo (le) 44 odstotkov svojega trga, preostalo, torej večina, pa so novo izdelane, a v resnici že deset in več let stare "kripe" različnih uveljavljenih znamk (VW, GM, Toyota itd.), ki nastajajo v mešanih podjetjih in predvsem na ekološko in tehnično zastarelih proizvodnih linijah, ki se jih v EU in ZDA zaradi okoljskih zahtev ne izplača ali ne sme več uporabljati. Na ta način je lahko govoriti, da so avtomobili v EU ekološko "pridelani".

Po tej misli je bilo ozračje že kar naelektreno. Če povzamem njegov, sicer kar dolg monolog, je rekel naslednje:

"Dovolj imamo teh zelenih salonskih tigrov; mi ne delamo avtomobilov, mi delamo delovna mesta, komu to danes še ni jasno; tistih za delovnim trakom je še najmanj, pozabljate na zaposlene v oglaševanju, trgovini, zavarovalništvu, tehničnih pregledih, potovalni industriji itd.; vseh, ki jim "avtomobil" zagotovi pretežni del plače, je ogromno; potem pa še vsi, ki avtomobil potrebujejo za to, da kam pridejo ali kaj kam prepeljejo; skratka, medtem ko se politiki prepirajo, kdo ima bolj prav, se mi ukvarjamo s tem, kako bi skrajšali čas, ko se linijski proizvodni delavec po opravljenem delovnem procesu vrne na izhodiščno točko, kjer ponovi svojo delovno operacijo."

Tu sem jaz začel poslušati natančneje, on pa govoriti glasneje: "Ta "sprehod" delavca traja povprečno 17 sekund! Ali veš, kaj to pomeni? Povprečna avtomobilistična tovarna ima približno tisoč delovnih postaj, delovna učinkovitost na posameznega delavca pa je zgolj 50-odstotna.

Mi govorimo o sekundah, ne o tednih ali dnevih! V minuti povprečen delavec, zaposlen v avtomobilistični tovarni nekje v ZDA ali EU, dela od 36 do 47 sekund, kar je podatek, s katerim ne moremo zmagati v tekmi s Kitajci, kjer jih lahko dela veliko več, plačani pa so veliko manj. To je naš vsakdan."

To je rekel in končal.

Opomba: ko je rekel 17 sekund in pri tem povzdignil glas, sem se znašel v vakuumu. Nisem vedel, ali naj se zgrozim, ker delavci nimajo niti 20 sekund počitka, ali naj se zavem, da počivajo skoraj tretjino vsake minute.

In to je to. Na tej točki smo danes v razvitem svetu. Drugje se s tem nimajo časa ukvarjati. To je njihov vsakdan.