Václav Havel – veliki borec proti komunizmu

Václav Havel je bil – "veliki borec proti komunizmu". No, bil je še marsikaj drugega, ampak ta oznaka bo najbrž ostala najtrajneje povezana z njegovim imenom. To pa pomeni, da se njegova veličina očitno meri po tistem "zlu", proti kateremu se je večino svojega življenja boril. Žalostno je, da nekateri ob tem spet niso mogli zamuditi priložnosti za obračunavanje z domačim "komunizmom". Toda ali ima enačenje jugoslovanskega komunizma s češkoslovaškim sploh kakšno materialno podlago? Dejstva govorijo takole: po letu 1968, torej po brutalni zadušitvi praške pomladi, je kakršnokoli izenačevanje zgodovinsko povsem neprimerno. Kdor počne kaj takega, je bodisi popolni zgodovinski analfabet, ki se mu niti ne sanja, kako so v tistem času živeli Čehi in Slovaki, bodisi "prodajalec pralnega praška", če si je od Žige Turka dovoljeno sposoditi to posrečeno primerjavo. Biti disident v Češkoslovaški je pomenilo nekaj povsem drugega kot v Jugoslaviji – kdor tega ne prizna, pravzaprav zmanjšuje zasluge Václava Havla. Skratka, nič ni narobe s kritiko nekdanjega sistema, je pa vsaj skrajno nedostojno, če se na ta način instrumentalizira Havlova smrt. Havlova veličina izhaja tudi iz dejstva, da je bil sposoben preseči zagrenjenost in zamere, ki so se gotovo nabrale v vseh tistih letih preganjanja. Povsem človeško in razumljivo je, da se po takšnih poniževanjih in žalitvah v človeku naselijo občutki sovraštva in zaničevanja mučiteljev, ki dobijo sčasoma ritualni značaj. Le veliki ljudje jih znajo in zmorejo tudi preseči. In Havel je bil, kakor izpričujejo vsi tisti, ki so se z njim kdaj srečali oz. so ga tudi osebno poznali, vedno sposoben iti mimo takšnih pomilovanja vrednih ritualov človeške vrste.

Vse to seveda ne pomeni, da je bil Havel kakšen svetník, ki bi se odpovedoval običajnim zemeljskim užitkom in tako dalje. Kdor bo kdaj odkrival zanimivosti in lepote Prage, se mu izplača obiskati gostilno zraven Goethejevega inštituta (izdajalski spomin imena na žalost ne želi deliti), kjer strežejo odlične italijanske jedi – mimogrede: češka kuhinja je grozna, obupna, katastrofalna … No, v tej gostilni visijo po stenah fotografije, ki kažejo Havla in Clintona v zelo sproščenih trenutkih, h katerim je svoj delež brez dvoma prispevalo tudi domače pivo. Tu je mogoče videti povsem drugega, veliko manj resnega in zamišljenega Havla.

V politiko je Havel vstopil tako rekoč po spletu okoliščin. Verjetno v kakšnih normalnejših časih ne bi nikoli niti pomislil na takšno kariero. Vsaj na začetku je bil tudi dokaj naiven – kanclerju Kohlu je tako med drugim predlagal, da se razpustijo vse politične stranke in ustanovi ena velika, namreč stranka Evrope. Politiko je razumel kot "moralo v akciji". Sami Čehi so mu najbolj zamerili to, da se je Nemcem opravičil za povojni izgon. Razpad Češkoslovaške je doživljal kot svoj osebni poraz.

Havel se je svojih slabosti dobro zavedal. Pravzaprav je vse življenje iskal odgovore na zahtevna vprašanja svojega časa. Na njegov intelektualni in duhovni razvoj je imel največji vpliv filozof Jan Patočka, eden od ustanovnih članov Listine 77, prek katerega se je tudi seznanil z delom Arendtove in Heideggerja. Vsekakor je bil človek precej večje duhovne širine kot njegov "večni tekmec" Václav Klaus, ki pozna vsak odgovor, še preden se sploh pojavi kakšno vprašanje. Havel je zlasti nasprotoval Klausovemu načinu privatizacije družbenega premoženja, zaradi česar ga je Klaus razglasil za socialista.

Kako značilno, kako stara zgodba, kot kaže je po vsem svetu enako, režimski privilegiranci na koncu obtožujejo ideološke nepravovernosti resnične disidente, ki so v kritičnih časih tvegali dobesedno vse. Kakorkoli že, Havel se je v zgodovino že vpisal kot veliki človek, Klaus pa je bil in bo ostal tisti pritlikavec, ki je med svojim uradnim obiskom v Čilu pred svetovno javnostjo gostiteljem ukradel pisalo.