Sreda, 18. 5. 2011, 7.44
7 let, 1 mesec
V alkoholu je rešitev!
Oni dan sopiham na tekaški napravi v lokalnem fitnesu in v vrsto za mano prideta mladeniča, ki kmalu začneta glasno vzdihovati: "O! O! O!" Najprej sem pomislil, da gre za kake težave organizma, a sta hitro pojasnila: "O, kakšna baba! O, kakšna mačka!" Na televiziji smo gledali reklamo za kopalke, ki si jih je nadela zapeljiva mladenka, stopala je iz vode, saj veste, kapljice drsijo po oblinah, mitska poza Afrodite (po starogrških standardih tokrat rahlo shujšana) in tako dalje. Nakar reče prvi: "Au, take bodo tudi na morju!" Kratek premor, preden odvrne drugi: "Bodo, bodo, ampak midva jih ne bova dobila." Dolga pavza, nato glas prvega: "Veš kaj, saj ..., če sem totalno pijan, mi je pa skoraj vsaka dobra." Drugi: "Meni tudi," in sta odšla.
Ko je Savel nekaj let po Jezusovi smrti jahal v Damask, ga je doletelo spreobrnjenje, zaradi katerega je padel s konja in postal apostol Pavel. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko priča podobnemu dogodku. Sploh ne v fitnesu. Prideta mladeniča izboljševat telo pred kopalno sezono, presvetli ju svetloba s TV-zaslona, ugotovita, da je preprosteje postati pijanec kot atlet in odideta v najbližji bife trenirat. Javno se opravičujem Manci Košir, ker sem bil vedno rahlo skeptičen, kadar je v intervjujih razlagala o presvetlitvah duše.
Slovenci alkohol jemljemo kot nekaj samoumevnega in zato nismo sposobni odmakniti pogleda, da bi dobili širšo sliko; od kozarcev torej ne vidimo gozda. V knjižnici sem našel eno samo zgodovino alkoholizma na slovenskem, Pijane zverine Andreja Studena, ki je izšla šele leta 2009 in jo priporočam v branje.
Poraba alkohola se giblje v valovih. V sredini 19. stoletja narašča, potem pada, pred prvo svetovno spet narašča (leta 1909 smo imeli 1/6 žganjarn širnega imperija – kar 5000 v primerjavi s Koroško, ki jih je imela le 920), nato spet raste in tako dalje. Po osamosvojitvi je padala do približno leta 2000, od tedaj se vzpenja.
Za časa Prešerna začneta veljati razlagi, ki si ju lastimo še danes in se nam zdita samoumevni kot težnost. Prva govori o tem, da imamo alkohol v genih. Takole je zapisal Fran Šuklje: "Žeja je našemu plemenu prirojena." Ko so Cankarja poslali na zdravljenje, ni dolgo zdržal. Slabič, ki je za svoja ravnanja vedno našel zunanje vzroke, je v besu pojasnil, da od njega res preveč pričakujejo: "Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec." Biti Slovenec torej pomeni biti alkoholik.
Druga pa, da trezen ni mogoče delati. Fizično itak ne, so že takrat trdili fizični delavci z žganjem za zajtrk; prav tako ni mogoče celega dne presedeti trezen v pisarni in tudi ustvarjati ni mogoče – predstava o umetniku kot alkoholiku nam je tako programirana, da sem po turnejah v Ameriki doživljal pravi šok, ker me končno samodejno niso imeli za pijanca. Pri nas enačenje še vedno velja, ne glede na izobrazbo in obzorje onega, ki izreka mnenje. Tole, recimo, je Marta Kos: "Umetniške žilice zagotovo nima po nas, Kosih. […] življenjskih modrosti ne iščemo ali utapljamo v alkoholu." Ker se imamo za najbolj delaven narod na svetu, torej moramo tudi največ popivati.
Leta 1841 ruski obiskovalec piše domov: "Ne veš, v kaki družbi sem včeraj bil! – Izpil sem celega pol litra vina. Pa ne toliko, kot so ga drugi. Ti ga pijejo kot vodo." Rekorde postavljamo še danes: Med novicami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) lahko zasledimo poročilo o naraščanju pijančevanja med mladimi, kjer piše tudi "vodilna na seznamu je Slovenija". Upanje raznih reformatorjev zveni naivno, milo rečeno "morebiti sčasoma žganjopivec streznul in ves vodeničen k zdravniku sopel". Nič se ne bomo streznili in ne bomo sopli, ne na fitnesu, ne pri zdravniku – zakaj?
Pride pa stoletje, ko si večji narodi privoščijo renesanso in z njo individualizacijo. Izziv seveda zaide v te kraje in moramo se odzvati – hm, mogoče bi pa raje kaj popili? Žganjekuha krene in nas reši renesanse. Uf, sreča! Preskočimo par stoletij, v Franciji revolucija, pri nas porast pijanstva. Spet nov izziv – kaj če bi se uprli, obglavili cesarja? Eee … hm … to bi bilo pa nevarno, gremo malce v gostilno. Naslednji porast sredi 19. stoletja – spet imamo revolucionarno leto 1848, nove izzive sodobnega časa. Se jim bomo pridružili? Hm, imam ravno opravke za šankom, dajmo malo popiti in razmisliti. Potem začetek dvajsetega stoletja: imperij bo propadel, kaj če bi mi … Ah, gremo na šnopc, bo že kako. In zdaj, samostojno državo imamo, poraba alkohola pada prvo desetletje, nato ugotovimo, da se pravljica ne bo uresničila kar sama, na svojem smo in postati moramo aktivni – eh, gremo se raje zapit. In tako dalje.
Izzivi sodobnosti pridejo in ob kozarcu tudi minejo. Osrčje naše družbene strukture in kulture tako ostaja nespremenjeno že stoletja. Ena večjih laži slovenstva je v tem, da naj bi bilo njegovo vezivo umetnost. Pa še kaj! Knjige pri nas izhajajo v nekaj sto izvodih, steklenice pa v stotisočih. Alkohol je vez, ki nas drži skupaj, zabetonirane v negativni selekciji.
Ker smo med vodilnimi na svetu po alkoholizmu, to samo pomeni, da se z njim anesteziramo. Da smo potem s slabšimi partnerji, kot bi bili sicer, da smo v slabših službah, kot bi jih lahko imeli, da imamo slabše odnose, kot bi jih bili lahko sposobni, da dosežemo manj, kot bi sicer, saj smo hitreje zadovoljni. Alkohol je topilo, ki topi predvsem možnost naše izbire, veliki konzervans, ki naš družbo ohranja pasivno tlačansko.
Tako smo prišli do kritične mase prebivalstva, ki je zacementirana in nepremična; taka pa seveda po svoji podobi programira svoje dediče. Paradoksalno, slovenski otroci uporništvo dokazujejo ravno s pijančevanjem, torej glavno značilnostjo svojih staršev. Slovenci smo še pubertetniški upor spremenili v konformizem; pravi slovenski najstniški upornik je tisti, ki ne pije.
Pijančevanja so v Sloveniji padla statistično že na dvanajstletnike in okrog se je zgradila industrija raznih turističnih organizacij, ki se ukvarjajo le z organizacijo pijanskih zabav in izletov, seveda tudi v povezavi z učitelji in profesorji, ki si tako malce izboljšujejo standard.
Orgazmičen ideal slovenstva je maturantska četvorka, množična prireditev, na kateri pijana in enotno uniformirana mladina izvaja gibe, ki jih ne razume, po ukazih osebe, ki je ne vidi.
Ko se postarajo, pa lahko hodijo na občni zbor alkoholikov v Planico, edini kraj, kjer lahko gledajo leteče ljudi in se pripravljajo na končni delirij.
Ljudje različnih starosti in spolov so stlačeni v množico, prevezani z rdečimi vrvmi, ki se jih ne morejo rešiti in se jih, sodeč po nasmehih, nočejo. Ujetniki so magma negativne selekcije, saj se ne razlikujejo zares niti po oblačilih. Zvezanih rok v večni, infantilni mladosti, ki jo krmi alkohol, lahko le bebavo pozirajo v neskončnem žuru, ki je videti kot eno samo gibanje, a v katerem se ne premaknejo nikamor. Zvezani so z odvisnostjo, ki jo reklamarji imenujejo ravno s tistim, kar tak človek nima – s strastjo. Ste opazili, da reklame slovenske alkoindustrije vedno poudarjajo visokoleteče občutke, ki manjkajo njenim najzvestejšim odjemalcem – mar se prejšnja akcija ni sklicevala na ponos?
Torej, fantje, še posebej mladeniča iz fitnesa: družba, prihodnost, družina, vse to so precej abstraktne in oddaljene zadeve, a moški nikoli ni sam, vedno mora skrbeti za dva; in če še svojemu lulčku ne privoščite umestitve na najbolj želene destinacije, ste alkoholu žrtvovali najboljši del sebe.