Ko je revija Manager pred kratkim objavila lestvico najbogatejših Slovencev, je najbolj v oči bodel podatek, da ima prva dvanajsterica na tej lestvici svoja podjetja prijavljena v tujini, večina od njih pa v tujini tudi dejansko živi. Temu so sledili številni zapisi o tem, kakšna škoda je to za Slovenijo tako v smislu odliva denarja kot v smislu izgubljenih – oz. neustvarjenih – delovnih mest in kaj vse bi bilo treba storiti za to, da bi te uspešne in podjetne posameznike spet pritegnili nazaj v domovino.
Bogataši kot izkoriščevalci
No, številni odzivi na to novico, ki so se vrstili na medmrežju, so dali velik del odgovora na vprašanje, zakaj tovrstni ljudje raje poslovno delujejo zunaj Slovenije. To, kar je izbruhnilo, je bila manifestacija dobre stare slovenske zavisti, "oplemenitene" z večdesetletno socialistično indoktrinacijo, ki je ustvarila eno najbolj egalitarističnih miselnosti v Evropi. Odzivi so se spreminjali od omalovaževanja ljudi z vrha omenjene lestvice, češ, kako lahko nekdo obogati s takšno bedarijo, kot je nekakšen govoreči maček (le zakaj tisti, ki menijo, da je mogoče uspešno tržiti vsako neumnost, sami ne poskusijo česa podobnega?), do moralističnega zgražanja nad sebičnostjo tistih, ki nosijo svoj denar v tujino, namesto da bi ga namenili za skupno dobrobit. Sploh pa je iz vsega tega velo prepričanje, da so vsi bogataši barabe, ki kopičijo premoženje na račun izkoriščanja ubogih delavskih množic. Zato ni bilo malo takšnih, ki so se pridušali, da jim je treba – v dobri stari boljševiški maniri – vse pobrati.
Miselnost, ki zavira ustvarjalnost
Tovrstni pogledi nikakor niso zgolj značilnost peščice čudakov ali mizantropov, temveč so močno prisotni v kolektivni zavesti. Takšna miselnost je pravi "strup" za ustvarjalnost in podjetnost. Ali lahko pričakujemo, da bodo ljudje, ki so svoje premoženje ustvarili v svobodni tržni tekmi (takšna je na letošnji Managerjevi lestvici večina), pripravljeni delovati v Sloveniji? Mar naj bi razvijali svoje ideje in snovali svoje poslovne zgodbe v okolju, kjer bi jim država pobrala večino ustvarjenega prihodka, njena birokracija pa bi ovirala njihove dejavnosti tako rekoč na vsakem koraku? Za povrhu bi jih armada socialističnih dušebrižnikov prek osrednjih medijev, spletnih forumov in socialnih omrežij zmerjala s kapitalističnimi izkoriščevalci, politiki iz vrst kakšne Združene levice pa jim grozili z nacionalizacijo premoženja. S svojim denarjem bi pomagali vzdrževati tiste, ki bi jim "v zahvalo" grenili življenje. Od racionalnih in pragmatičnih ljudi takšnega "mazohizma" pač ni mogoče pričakovati.
Železni objem državnega nadzora
Različne mednarodno-primerjalne raziskave ugotavljajo, da ima Slovenija institucionalno okolje, ki je izredno neprijazno do razvoja podjetniških idej. Glede na stanje ekonomske svobode je na repu evropskih držav – v zadnjem poročilu Economic Freedom of the World so pred njo vse države članice Evropske unije, celo med državami naslednicami nekdanje Jugoslavije je na predzadnjem mestu. In kar je še posebej skrb vzbujajoče, položaj se v zadnjih letih v tem pogledu poslabšuje.
Po drugi strani je slovenska družba glede razlik v dohodkih ljudi ena najbolj egalitarnih v Evropski uniji (merjeno s kazalniki, kakršen je na primer Ginijev koeficient). Kljub temu velik del populacije, na čelu s številnimi politiki, sindikalisti, novinarji in preostalimi mnenjskimi voditelji, meni nasprotno – da živimo v neoliberalnem kapitalizmu z ogromnimi socialnimi razlikami. Zato poziva k povečevanju državnega nadzora, ki je že zdaj zelo obsežen in ki kot takšen duši razvoj podjetniških potencialov.
Etatizem kot tip sistemske regulacije in egalitarizem kot prevladujoča vrednotna orientacija, ki sta med seboj tesno povezana, sta največji oviri za razvojni preboj Slovenije. Problematično je, da nič ne kaže, da bi se glede tega zgodile kakšne korenitejše spremembe. Nasprotno, v zadnjih letih se povečuje vpliv radikalnega levičarstva, ki vidi krivca za težave, s katerimi se spoprijema družba, v globalnem kapitalizmu in ki si prizadeva za uvedbo nekakšne različice socializma. In nikakor ni mogoče izključiti možnosti, da se bodo s poglabljanjem krize tovrstne z razvojnega vidika pogubne težnje še naprej krepile.
V takšnih razmerah, kjer sta podjetnost in ustvarjalnost nekakšni "sistemski motnji", lahko pričakujemo, da bo vedno več sposobnih ljudi odhajalo čez mejo razvijat svoje profesionalne in poslovne zamisli v katero do držav, ki jim bo za to omogočala ustrezne razmere.
4
