Ujeti v preteklosti

Vsak dogodek, ki se nam zgodi, se zgodi z določenim razlogom. Vsak zakaj ima svoj zato. Kljub temu da morda v tistem trenutku, ko se nam je nekaj zgodilo, ne vidimo nobenega pomena, ga po večini lahko vidimo pozneje v življenju. Tako lahko marsikdaj opazimo, kako ljudje rastejo iz lastnih izkušenj.

Po drugi strani lahko v mnogo primerih vidimo tudi, kako nekatere osebe ostanejo v določenem obdobju svojega življenja. Skoraj tako, kot bi gledali žive spomenike žalosti.

Ljudje, ki mislijo, da si zaslužijo več Dejstvo je, da ni tako malo ljudi, ki spadajo v to kategorijo. Ponavljajo in opisujejo vedno isto zgodbo, vedno isti dogodek. Lahko se vedno znova enako jezijo ali so stalno zagrenjeni. Nekateri med njimi pridobijo na obrazu tisti mrki, grdi pogled, so jezni na ves svet in na vse ljudi okoli sebe, po drugi strani pa so po možnosti še navdani z zavistjo. Spet drugi so žalostni in tretji nenehno ubogi. Med te ljudi spadajo tudi tisti, ki stalno mislijo, da jim je v življenju nekdo ukradel njihovo srečo, ljudje, ki mislijo, da si zaslužijo več, a za to nič ne naredijo, ali pa tisti, ki zgolj pričakujejo in nič ne dajejo.

Nekateri ljudje tako v resnici ostanejo ujetniki – ujetniki samih sebe. Ostanejo ujeti v preteklem dogodku, ki ga ne zmorejo ali nočejo predelati in iti naprej.

Zakaj je tako? Seveda ima vsak svojo zgodbo in vsak svoje razloge. A skupno takemu vedenju je, da s tem ohranjajo neki dogodek ali pa tudi osebo ali odnos živ. Pri življenju lahko ohranjajo odnos, za katerega sicer zatrjujejo – pred seboj in drugimi zakrivajo resnico – prav nasprotno.

Saj veste, tisto, ko na primer nekdanja partnerja še vedno kdaj preživita skupaj kakšen dan ali počitnice. Ali pa se ne videvata, a posameznik v vsakem pogovoru s komerkoli nepretrgano govori in razlaga vse o tem preteklem odnosu. Seveda s tem, ko oseba druge ljudi okoli sebe prepričuje, kako je odnos predelala in šla naprej, o tem prepričuje predvsem samo sebe. To se ne dogaja zgolj ob razhodih, a žal je tovrstnih posledic ujetosti v preteklost prav tam največ.

Verjamejo, da so nesposobni, manjvredni, grdi, zlobni Pogosto smo tako priča ljudem, ki izžarevajo energijo, kot da si sreče pravzaprav sploh ne želijo. Kot da že sami naredijo vse, da je tako. Seveda lahko pri njih pogosto vidimo tudi določen vzorec ali posledice primarne družine, saj so bile te danes odrasle osebe v mladosti pogosto deležne žaljivih besed in zavračanja, v kar so začele verjeti.

Verjamejo, da so nesposobne, manjvredne, grde, zlobne. In to s svojim vedenjem tudi postanejo, ne zavedajoč se, da se lahko pozneje spremenijo in jim ni treba delovati po avtopilotu.

Ko začneš verjeti Tovrstnemu vedenju smo priča tudi v partnerskih odnosih. Poznamo osebe, ki imajo zelo nizko samopodobo, so prestrašene in patološko ljubosumne. Te verjamejo, da bodo zelo težko obdržale svoje partnerje, zato jih namenoma ponižujejo, jim grozijo, govorijo, da so nekaj vredni zgolj zato, ker so z njimi, da jih tako ali tako nihče ne bo želel, da jih bo vsak zapustil, ko bo izvedel, kakšen kos dreka so, ob tem pa so lahko partnerji deležni še kakšne zaušnice, podkrepljene z besedami, da si je zaslužijo.

Ob tem se marsikdo vpraša, kako je to sploh mogoče, a dejstvo je, da človek, če je dalj časa izpostavljen negativnim besedam, te ponotranji in jim začne verjeti. No, vsekakor mora imeti oseba za to tako imenovano valentnost. Biti mora nagnjena k temu, da lahko verjame. Ta predispozicija je lahko nastala v otroštvu in se v odraslosti pri določeni osebi le ponovi, zato čustveno oropana oseba tem trditvam hitro verjame in jih prevzame.

Kakor so lahko nekateri razlogi za to, da nekdo ostane ujet v preteklosti, za marsikoga bizarni in brezsmiselni, so za druge razlogi ogromni. Za nekoga, ki nečesa ni doživel sam, je lahko stvar brezzvezna in mizerna. Velikokrat je lahko biti pameten za druge. Vsak človek čuti svoja čutenja. A vseeno je škoda, če se v svojem življenju ustavi prekmalu. Mogoče je tudi, da v njem naredi kakšno večjo napako, a ne naredi ničesar, da bi šel naprej.

Nekateri celo čutijo krivdo, če bi v življenju naredili korak naprej. Vsekakor ne moremo enačiti na primer smrti otroka ali partnerja, ki si ga neizmerno ljubil, s čim drugim, a vseeno. Če človek nečesa ne zmore pustiti za seboj, ne more naprej in obstane na določeni točki svojega življenja.

Osebno teh ljudi nikakor ne obsojam. Mi je pa za njih hudo. Še posebej, ker vem, da je mogoče v življenju narediti in preživeti marsikaj. Vendar si moramo to predvsem sami dovoliti.

Treba se je otresti strahov in marsikdaj narediti tudi kakšno izjemno težko spremembo. Če nekdo z ohranjanjem starega še vedno več pridobi kot izgubi, pa naj tam tudi ostane. A naj ob tem ne vleče s seboj tudi drugih okoli sebe!