Sobota, 20. 6. 2015, 13.17
8 let, 10 mesecev
Ujeti v preteklosti
Vsak dogodek, ki se nam zgodi, se zgodi z določenim razlogom. Vsak zakaj ima svoj zato. Kljub temu da morda v tistem trenutku, ko se nam je nekaj zgodilo, ne vidimo nobenega pomena, ga po večini lahko vidimo pozneje v življenju. Tako lahko marsikdaj opazimo, kako ljudje rastejo iz lastnih izkušenj.
Po drugi strani lahko v mnogo primerih vidimo tudi, kako nekatere osebe ostanejo v določenem obdobju svojega življenja. Skoraj tako, kot bi gledali žive spomenike žalosti.
Nekateri ljudje tako v resnici ostanejo ujetniki – ujetniki samih sebe. Ostanejo ujeti v preteklem dogodku, ki ga ne zmorejo ali nočejo predelati in iti naprej.
Saj veste, tisto, ko na primer nekdanja partnerja še vedno kdaj preživita skupaj kakšen dan ali počitnice. Ali pa se ne videvata, a posameznik v vsakem pogovoru s komerkoli nepretrgano govori in razlaga vse o tem preteklem odnosu. Seveda s tem, ko oseba druge ljudi okoli sebe prepričuje, kako je odnos predelala in šla naprej, o tem prepričuje predvsem samo sebe. To se ne dogaja zgolj ob razhodih, a žal je tovrstnih posledic ujetosti v preteklost prav tam največ.
Verjamejo, da so nesposobne, manjvredne, grde, zlobne. In to s svojim vedenjem tudi postanejo, ne zavedajoč se, da se lahko pozneje spremenijo in jim ni treba delovati po avtopilotu.
Ob tem se marsikdo vpraša, kako je to sploh mogoče, a dejstvo je, da človek, če je dalj časa izpostavljen negativnim besedam, te ponotranji in jim začne verjeti. No, vsekakor mora imeti oseba za to tako imenovano valentnost. Biti mora nagnjena k temu, da lahko verjame. Ta predispozicija je lahko nastala v otroštvu in se v odraslosti pri določeni osebi le ponovi, zato čustveno oropana oseba tem trditvam hitro verjame in jih prevzame.
Nekateri celo čutijo krivdo, če bi v življenju naredili korak naprej. Vsekakor ne moremo enačiti na primer smrti otroka ali partnerja, ki si ga neizmerno ljubil, s čim drugim, a vseeno. Če človek nečesa ne zmore pustiti za seboj, ne more naprej in obstane na določeni točki svojega življenja.
Osebno teh ljudi nikakor ne obsojam. Mi je pa za njih hudo. Še posebej, ker vem, da je mogoče v življenju narediti in preživeti marsikaj. Vendar si moramo to predvsem sami dovoliti.
Treba se je otresti strahov in marsikdaj narediti tudi kakšno izjemno težko spremembo. Če nekdo z ohranjanjem starega še vedno več pridobi kot izgubi, pa naj tam tudi ostane. A naj ob tem ne vleče s seboj tudi drugih okoli sebe!