Tudi v letu 2015: knjige, kava in kino

Najbrž je na to vplivalo dejstvo, da sva z ženo nekaj zadnjih dni starega leta preživela v Londonu, kjer sva v mešanici poslovnih sestankov in pohajanja po mestu razmišljala in načrtovala svoje življenje v letu 2015. London je sicer moja intelektualna baza, moja možganska skakalnica, vanj se vračam vedno znova od takrat, ko sem se tja pred četrt stoletja prvič pripeljal v avtu ter družbi pisatelja in dramatika Evalda Flisarja, ki je v njem preživel kar nekaj let. Pozneje sem se tja odpravil še mnogokrat, včasih tudi neuspešno. Enkrat sva s prijateljem tja štopala: v Ljubljani sva popoldne hitro dobila prevoz do Münchna, potem pa naju je voznik neugodno odložil na eni od avtocestnih bencinskih črpalk. Prespala sva v grmovju ob njej, drugi dan še nekaj ur poskušala srečo, potem pa stekla čez avtocesto na drugo stran in odštopala nazaj proti domu. No, v zadnjih letih v London odhajam z letalom, nizkocenovni poleti, polni študentov in drugih popotnikov, so presenetljivo urejeni in točni, večino časa pa preživim v knjigarnah, kavarnah in kinodvoranah, kjer hitro vznikajo ideje in želje, kaj od tega bi bilo smiselno prenesti v Slovenijo. Tu so tri z zadnjega obiska. Če bi imel knjigarno … Bi imel Foyles. Seveda novi, ne pa stari Foyles.

V londonskih knjigarnah sem pred skoraj dvajsetimi leti nabral prvo literaturo za svoj magisterij o filmski industriji, pred sedmimi leti pa knjige za svoj doktorat o založništvu. Zdaj tu iščemo knjižne naslove, ki bi jih morda prevedli in izdali. Če bi moral še pred nekaj leti izbrati samo eno ulico, po kateri bi lahko hodil v Londonu, bi bila to seveda Charing Cross Road, ulica, kjer so se do pred kratkim kar vrstili knjigarne in antikvariati. Tu je bila knjigarna verige Borders, dokler ni pred leti propadla, tu je bil Blackwell, ki je tudi pred kratkim zaprl svoja vrata, na pročelju pa sporoča, da se bodo kmalu preselili na novo lokacijo. Tu so bili legendarni antikvariati, kot je Murder One (kriminalke), ki jih zdaj tudi ni več, k čemur je pripomogla tudi ogromna prenova vse četrti, ki je ustavila dotok ljudi z ulice Oxford.

Ostal pa je Foyles. Novi Foyles. Knjigarna, ki ima še nekaj drugih podružnic, nosilno pa na že omenjenem Charing Cross Roadu, sta brata Foyle ustanovila že kar daljnega leta 1903. Ta ogromna petnadstropna knjigarna je bila nekaj desetletij znana tudi po tem, da je v njej vladala neznosna zmeda, delno zaradi tega, ker so imeli, v nasprotju z drugimi knjigarnami, knjige urejene po založbah, ne pa po tematikah.

Pred nekaj meseci so Foylesovi knjigarji staro lokacijo ponoči izpraznili ter v velikanskem in posrečenem logističnem podvigu prenesli vse svoje knjige na novo lokacijo zgolj sto metrov niže na isti ulici. Seveda me je zanimalo, kako je tam zdaj. Bil sem prijetno presenečen.

Novi Foyles je velika, svetla, razgibana, a še vedno lepo obvladljiva šestnadstropna knjigarna, ki kar vabi v svoja nedrja. Knjige so logično in atraktivno razporejene, knjigarji nekatere najbolj izpostavljene naslove menjavajo tudi iz dneva v dan. V nasprotju z mnogo drugimi knjigarnami, ki so večinoma precej skope s stoli in drugimi sedišči, ima novi Foyles veliko klopi, na katerih lahko v miru pregleduješ in bereš knjige. Brezžični internet te pozdravi že takoj na vhodu, Foylesova aplikacija pa omogoča, da na svojem mobilniku preprosto pregledujete njihov prodajni katalog in preverite, ali imajo omenjene knjige tudi na zalogi.

Peto in šesto nadstropje sta posvečeni kavarni ter prostoru za dogodke, monitorji po vsej knjigarni pa obveščajo o prihajajočih dogodkih in drugih (prodajnih) aktivnostih, ki so jih pripravili za svoje kupce. Da, res je, novi Foyles je povsem izpolnil moja pričakovanja in v njem bi, če bi imeli na vrhu stavbe tudi sobe, lahko preživel skoraj ves obisk Londona. Skoraj.

Če bi imel kavarno … Bi imel kavarno Carpo – Nuts, Chocolate and Coffee.

Najbrž se vsak, ki rad pije kavo v dobri družbi, vsaj enkrat v življenju zaloti pri misli, da bi imel kavarno tudi sam. No, meni se je to nazadnje zgodilo v tem nenavadnem lokalu, postavljenem blizu vedno polnega Piccadilly Circusa, samo streljaj od največje evropske knjigarne Waterstones.

Dejansko ne gre za klasično kavarno, temveč za mešanico prodajalne in kavarne. Koncept Carpo, ki, kot sem se poučil pozneje, izvira iz Grčije, tovrstno kavarno/prodajalno namreč najdete tudi v Atenah, je briljantno preprost, zato pa genialen: v precej minimalistično opremljenem prostoru kar v velikih transportnih vrečah prodajajo oreščke in suho sadje vseh vrst, ki jih v prav tem prostoru tudi pražijo in, če je potrebno, solijo, včasih namočijo v medu, hkrati pa jih uporabljajo tudi za različne čokolade. Prodajno usmerjen lokal pa ima tudi nekaj stolov in mizic, kjer lahko nakupljene oreščke (ali pa čokolado) pojeste ob pitju svoje priljubljene kave.

V nasprotju s tisto, ki vam jo kot po tekočem traku pripravijo v kakem od Starbacksov, ki jih mrgoli po Londonu, tukaj takoj vidite, da gre za butično proizvodnjo – vaši kavi se posvetijo, kot bi šlo za natančen znanstveni poskus, servirajo jo okusno in s stilom in nekaj tako preprostega, kot je "iti na kavo", spremenijo v dinamično doživetje, ki mu lahko z oreščki in/ali čokolado sami določite mero.

Potem ko sva jo z ženo letos odkrila, sva šla tja na kavo vsak dan. Najina telefona sta se že po domače samodejno povezala z njihovim brezžičnim omrežjem. Lokal je bil večino časa poln, dobra glasba je pričarala sredozemsko vzdušje, ljudje so prihajali po svojo merico oreščkov in kavo "za s seboj", šest prodajalcev na sicer precej majhni kvadraturi je delalo brez odmora, midva pa sva zasanjano srebala svojo kavo in zobala mandlje, oblite s črno čokolado.

Nekaj sva jih prinesla tudi domov, za prvi dan novega leta.

Če bi imel kino … Bi imel Curzon.

Če bi med knjigarno Foyles in kavarno Carpo potegnili ravno črto, bi bil ravno nekje v Sohu, na sredini Curzona. No, v resnici gre za enega od Curzonov, ki je majhna veriga kinodvoran, kjer predvajajo predvsem umetniške oziroma t. i. art filme. Torej neke vrste angleška različica ljubljanskega Kinodvora, ki pa deluje brez javne podpore.

Curzon, o katerem govorim, je na aveniji Shaftesbury in je približno trikrat večji od Kinodvora. Gre za posrečeno mešanico slaščičarne v pritličju, nočnega lokala nadstropje nižje in treh kinodvoran, kjer prikazujejo zahtevnejše, vendar pa še vedno dovolj široko dostopne filme. V zadnjem tednu so tako med drugim predvajali Birdmana, ki ga je režiral mehiški Alejandro González Iñárritu, potem Leviatana ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva (oba smo pri nas lahko videli na Liffu, prišla pa bosta še na redni Kinodvorov spored) in pa Sovražnika (The Enemy) po romanu nobelovca Joséja Saramaga, ki ga je režiral Denis Villeneuve in je pri nas že na voljo na DVD-ju.

Kino doživetje je kakovostno, mešanica načrtnega minimalizma (kaj igra v kateri dvorani je na primer kar s kredo – kot v Kinodvoru – napisano nad njenim vhodom) in profesionalizma. Curzon v svojih napovednikih obvešča tudi o svojih drugih aktivnostih, kot je na primer njihov (plačljivi) videokanal za oglede najnovejših filmov doma. Na vsakem koraku poudarjajo domačnost in lokalnost svojega delovanja, temu pa so prilagojeni tudi napovedniki filmov in drugega. Luštno; če bi živel tu, bi sem zahajal najmanj enkrat tedensko. Prijetne občutke ob bivanju in gledanju filmov v Curzonu je precej zagrenil podatek, do katerega sem se dokopal pri raziskovanju za potrebe tega besedila, to pa je, da je časnik Guardian pred dobrim letom razkril, da ima večina uslužbencev podjetja Curzon kontroverzno t. i. ničelno zaposlitveno pogodbo (zero-hour contract). Ta v praksi pomeni, da lahko njihov delovni čas variira od ničelne pa vse do polne zaposlenosti. Delodajalec delavcem torej plača samo opravljene ure, od njih zahteva stalno pripravljenost, ne zagotavlja pa jim ničesar, kar pomeni, da je zaposlitev v Curzonu primerna predvsem za študente in upokojence. Precej nečloveško za tak tip kinodvoran, ki se promovira kot galanten kulturni posrednik. Odeon kot največja angleška klasična komercialna prikazovalna veriga z več kot pet tisoč zaposlenimi tega tipa pogodbe na primer sploh ne uporablja. Ampak zdaj smo pri sanjarjenju.

Ko sem tako v mislih sredi Ljubljane že sestavil objekt, ki bi imel na enem kupu vse troje, torej prijetno veleknjigarno, atraktivno prodajno kavarno in vabljivi minikompleks kinodvoran, me je zbudil precej trd pristanek na našem letališču. Sanjarjenje o tako velikih projektih se je v hipu končalo.

Vse drugo pa ne.

Tudi v letu 2015 bom hodil v knjigarne in si tam kupil kako dobro knjigo, večinoma v ljubljanske, ker tukaj pač živim. Redno bom obiskoval tudi dobre kavarne v soseščini in si v dobri družbi privoščil dišečo kavo ali čaj. Šel bom, čim pogosteje, tudi v bližnji kino na kak dober film.

Vse to pa, poleg izpolnitve vaših želja, želim tudi vam.

Srečno!