Trije mušketirji …

Ko je francoski romanopisec Alexandre Dumas starejši sredi 19. stoletja izdal prvo knjigo pustolovske trilogije Trije mušketirji (Les trois mousquetaires), si najbrž ni mislil, da bo dobro stoletje in pol pozneje tudi na Slovenskem doživel "živo postavitev" mušketirjev. Res, da ne v duhu znamenitega mota mušketirjev "vsi za enega", kot v času Athosa, Porthosa in Aramisa, pa vendar. Janez, Gregor in Zoran kot najpomembnejši domači politični mušketirji v aktualni volilni tekmi, ki se je končno tudi uradno začela, ne bodo "zgodovinsko" nagrajevali dobrega in kaznovali slabega ali vsaj slabih, ki se jih je v zadnjih letih oziroma desetletjih samostojne države pri nas namnožilo veliko preveč, ampak bodo kakopak poskušali drug drugega izriniti iz spopada za mandatarski stolček. Za "tistega" torej, ki bo v prihodnjih štirih letih upravljal slovensko državo in iskal rešitve zanjo. Deželico je namreč ekonomska kriza dodobra zdelala, čeprav še kar kljubuje in to kljub vse bolj pešajočemu in preobremenjenemu gospodarstvu, na kar že dolgo kot glas vpijočega v puščavi neuspešno opozarjajo tudi gospodarstveniki. Zaradi vse manj denarja v državni malhi tudi zaradi stečajev številnih podjetij, pa tudi pokojninski in zdravstveni sistem kar kličeta po nujnih in korenitih spremembah. Vsekakor nič kaj dobra popotnica.

Pa se je naši mušketirji zares zavedajo? Ne vem. Nisem najbolj prepričan, da sploh razumejo vso kompleksnost in težavnost položaja, v katerem se je znašla Slovenija. Pomembnejše zanje očitno postaja, kdo bo postal izbranec ljudstva (mandatar, ki bo izbiral in na koncu tudi izbral), ki bo v prihodnjih letih z mečem ali pa morda tudi brez njega vladal v deželi šentflorjanski. In zato bodo storili vse, prav vse, pa naj stane, kolikor hoče. Tudi volilni boj za glasove Slovenk in Slovencev zato med mušketirji ni in tudi ne bo nič kaj prijazno uglajen, še manj prijateljski, udarcev pod pas pa najbrž tudi ne bo manjkalo. Zadnja cvetka o brezmadežnem Gregorju, ki naj bi prejemal nadomestilo za hišo ob smetišču, še preden je v njej zares živel, zato sploh ni nobeno presenečenje. Verjamem, da ni zadnja, ki jo bodo vrli strankarski "režiserji" zakuhali nasprotnikom. Ko gre za spopad za oblast, je očitno vse dovoljeno, nič ni izrecno prepovedano.

Janez Janša že dolgo ne kaže nobenih simpatij do aktualnega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, pa tudi župan prestolnice nikoli ne bo pozabil – zakaj tudi bi? –, da mu je vrata sodobnega Mercatorja pred leti pokazal prav zdajšnji največji tekmec, tedanji predsednik vlade Janez Janša, ob pomoči svojega političnega prijatelja Igorja Bavčarja. Janez, ki nikakor ni politični analfabet, pa najbrž tudi ni prebolel, da ga je še dovčerajšnji sopotnik Gregor (če seveda res vse ni le mojstrsko zrežirana igra za navadne smrtnike in njihove glasove) ranil naravnost v srce. Hja, morda tudi Gregor ni želel biti več le lepotna kulisa Janševe garniture. Želi nekaj več! Kdo bi mu zameril, če je končno zares želel stopiti iz njegove sence?

Na videz deluje Gregor Virant zelo umirjeno, tako kot Janša in Janković, in tudi zelo spravljivo, zato ne zapira vrat mogočim povolilnim koalicijam po decembrski nedelji, tako kot jih njegova kolega. Že dolgo je namreč jasno, da bosta Janez in Zoran po volilni nedelji zagotovo vsak na svojem bregu Ljubljanice. Si lahko predstavljate skorajda nemogoče, Janez in Zoran skupaj na vladnem konju? Da bi skupaj reševala Slovenijo, ki se počasi in brez nujnih reform gotovo zelo vztrajno bliža grškemu scenariju, ki se mu je v EU očitno že dodobra približala naša zahodna soseda Italija. Da bi zaradi "višjih" interesov preprosto pozabila na Stožice, Patrio in še marsikaj drugega.

Ali ne bi bilo za Slovenijo resnično najboljše, da bi se v novi vladi skupaj znašli vsi trije mušketirji in pozabili na pretekle zamere, vse s ciljem potegniti Slovenijo iz območja somraka? Saj to si ne nazadnje želimo volivke in volivci? Ampak kdo bi bil premier? Janez, Zoran, Gregor … Ja, kdo? Žal to niso Dumasovi mušketirji, ki dihajo kot eden. Žal slovenska stvarnost tudi ni pustolovska avantura romana iz sredine 19. stoletja. Še najbolj pa mi je žal, da najodgovornejši "kreatorji" slovenske zgodbe o uspehu še vedno ne razumejo, da aktualni politični trenutek ni pravi čas za "enobarvne" poskuse, ampak da potrebujemo vlado s kar najširšo podporo. Če ne, bomo dokončno zamudili vlak. Pa ne tistega nemško-francoskega, ki ga je skušal ujeti odhajajoči in še vedno o sebi prepričani četrti mušketir Borut Pahor.