Tragikomedija Cerarjevega zatona

Iztek tega obdobja, v katerem naj bi vladalo džentelmensko premirje med mediji in izvršno vejo oblasti, je pospremilo splošno negodovanje krojilcev javnega mnenja. Cerar ni izpolnil pričakovanj, so soglasni. Komentatorji in mnenjski voditelji, ki so Cerarja do predvčerajšnjim kovali v zvezde in ga povsem resno razglašali za rešitelja države, so v prazničnih decembrskih dneh skoraj neopazno obrnili ploščo. Kritika premierja in njegove stranke je še vedno mila, a zaznati je mogoče spremembo v tonu. Ki je verjetno dokončna. Pričakujemo lahko medijsko mrcvarjenje predsednika vlade Iztek stodnevnega obdobja je namreč služil kot priložnost, da se končno razdre gledališki oder, na katerem se je odvijala predvolilna predstava "Človek, ki ga je poslala Previdnost". V zadnjih mesecih je ta poletni oder že precej sameval, v prazničnem obdobju pa smo lahko videli, kako je bilo na hitro, skoraj neopazno, postavljeno prizorišče za novo žaloigro, ki bo nosila naslov "Razočaranje nad Cerarjem". Njen scenarij, ki se bo zgodil v prihodnjih mesecih (letih, če bomo posebej nesrečni), je bolj ali manj znan. Pričakujemo lahko počasno medijsko in javnomnenjsko mrcvarjenje predsednika vlade, ki bo podobno enoglasno, kot je bilo njegovo povzdigovanje. Ponavlja se zgodba Boruta Pahorja Posledica bo omajanje njegove že tako šibke avtoritete v stranki, ki nosi njegovo ime. S tem bo onemogočen premierjev potencial, da bi vodil samostojno politiko (ki za zdaj še vedno obstaja, čeprav le kot potencial). Ponavlja se torej zgodba iz mandata Boruta Pahorja, ta je, po lastnih besedah, z javnomnenjskega Olimpa telebnil v popolno nemilost javnosti. Cerar igra v igri, ki jo je zanj vnaprej pripravil nekdo drug Toda če je bil Pahor nesporni glavni protagonist zgodbe o lastnem propadu, se zdi, da je Cerar nekakšen nadomestni naturščik, ki so ga potisnili na oder, še preden se je dodobra zavedal, kaj se mu dogaja. Da od vsega začetka improvizira glavno vlogo v igri, ki jo je zanj vnaprej pripravil nekdo drug; nekako intuitivno opravlja svojo slabo naučeno vlogo in čeprav nima vpogleda v scenarij, sluti, da se zanj ne bo najbolje iztekel. Ni čudno, da ga je britanski tednnik Economist ob volilni zmagi opisal kot prestrašenega in zmedenega človeka. Niso ga postavila skrita omrežja Da ne bo pomote: ne trdim, da je Cerar žrtev nekakšne diabolične predstave, ki so jo uprizorili pregovorni sorodniki iz ozadja. Bojim se, da gre za nekaj mnogo bolj banalnega. Nekaj, kar se ni odvijalo v temnih kuloarjih, kjer skrite ekonomsko-politične elite prek medijev oblikujejo stvarnost za zaslepljeno ljudstvo, temveč se je dogajalo kar lepo na očeh javnosti.

Cerar ni nikakršen mandžurski kandidat, ki bi ga postavila skrita omrežja, temveč projekcija kolektivne in zavestne samoprevare.

Cerar ni v resnici nikogar razočaral, ker nad njim nihče ni bil zares očaran Seveda smo vsi vedeli, da "ne bo izpolnil pričakovanj". Kakšna pričakovanja pa lahko izpolni kandidat, ki nima ne političnih izkušenj, ne programa, ne kakovostne in zaupanja vredne kadrovske ekipe, ne osebne karizme, ne vodstvenih sposobnosti? Verjetno takšna, ki so previsoka, da bi lahko zanje kdorkoli razumno domneval, da bodo izpolnjena.

Zato je govorjenje o Cerarju kot o "razočaranju" le nadaljevanje samoprevare. Cerar ni v resnici nikogar razočaral, ker nad njim nihče ni bil zares očaran. Nihče ni vanj zares investiral upanja. Njegov neuspeh je bil vračunan že ob nastopu. Vsi smo vedeli, da iluzija ne more dolgo trajati. Vključno s tistimi, ki so mu peli hvalo v medijih, in tistimi, ki so – bolj po inertnosti in ob brezupu nad obstoječo politično ponudbo kot pa iz prepričanja – volili zanj.

Ceraromanijo uprizorile vplivne skupine, ki so hotele šibko vlado Postavi se vprašanje, čemu ta groteskna komedija. Običajni odgovor se glasi, da so ceraromanijo uprizorile vplivne skupine, ki so hotele šibko vlado: dovolj vodljivo, da lahko prek nje uveljavljajo svoje posebne interese, in dovolj šibko, da ni zmožna voditi samostojne politike.

Zagotovo je vlada, ki ne odgovarja nikomur – ker nima ne trdne volilne baze ne članstva, ki bi jima odgovarjala, niti jasne programske zaveze, ki bi ji bila zavezana – mlin na vodo takšnim skupinam. In zagotovo je res tudi, da si vplivni ustvarjalci medijskih vsebin želijo takšno oblast, ki je čezmerno odvisna od njihove naklonjenosti; to godi, četudi dejanske uredniške politike določa lastništvo.

A vse to zelo verjetno ne bi zadostovalo za kolektivno samoprevaro, če ne bi bilo mogoče računati na tiho podporo širokih slojev prebivalstva, pripravljenih, da kupijo tako očitno neverodostojno zgodbo, kot je bila Cerarjeva.

Kdo ga je volil Ključna je bila, po mojem, podpora ljudi z nejasno željo po spremembah, a z močnejšim strahom, da bodo spremembe le še poslabšale že tako slabo stanje. Volivcev, pri katerih je prevladalo stališče, da bodo kozmetične spremembe v kadrovski sestavi na vodilnih položajih in malo več poštenja dovolj – in se bo že nekako izteklo.

Iz takega stališča se je preprosto norčevati – to z enako mero privoščljivosti počnejo tako na desnici kot na radikalni levici –, težje pa je razumeti pristno eksistencialno stisko ljudi. Žalostno je živeti v času, ki ne ponuja zdravega optimizma in v katerem je bojazen pred tem, da bi prišli z dežja pod kap, močnejša od vsakršnega reformističnega zagona.

Zdravilo je začelo popuščati Cerar ni bil toliko tisti, ki je izkoristil to bojazen ljudi, kolikor je bil zasilna gaza na rano v zavesti ljudi. Bil je lažna uteha, s pomočjo katere je bilo mogoče za trenutek odmisliti vso resnost ekonomske in politične krize, v kateri smo se znašli. Kolektivno paliativno zdravilo.

Zdaj je paliativ počasi začel popuščati. In temu se zdaj reče, da je "Cerar razočaral".