Tomaž Ambrožič: Porazi. Navdih in izkušnja za zmagovalce.

Zmagovalci

Šport je za množice postal zanimiv zaradi zmagovalcev. Ti so kot junaki od vedno predstavljali navdih vsem, ki so jim želeli postati podobni ali v športu ali pa na drugih področjih. Seveda praktično vsi, ki sledijo svojim idolom, slej kot prej spoznajo, da šport ni zgolj zmagovanje, ampak še marsikaj drugega.

Da je šport sestavljen iz zmag in porazov, so besede, ki jih sicer pogosto, a ne preveč radi, slišimo. Običajno jih športniki, trenerji in funkcionarji izrečejo takrat, ko okoli njih ni množic navijačev, ki bi jih želeli nositi po rokah. Te besede, ki jih pogosto pospremimo s kislim nasmehom, se nas seveda ne dotaknejo tako kot besede zmagovalcev, ki navdušeno razlagajo, kako so veseli, da se jim je trud obrestoval in da so sebi ter preostalim dokazali, kaj dejansko zmorejo.

Zmagovalec Anže Lanišek, ki ga "na rokah nosita" skakalna moštvena kolega Peter Prevc in Lovro Kos. Foto: AP / Guliverimage Tako pač pa je. Zmagovalci so junaki, poraženci pa … Navijačem je šport v zabavo in sprostitev. Ko drugače ne zmoremo biti ponosni na to, kar smo, smo ob velikih uspehih takoj ponosni na svojo nacionalno identiteto. Razumljivo, čutimo se blizu nekomu, ki je uspel in dokazal, kaj vse se doseči da.

Navijači porazov ne maramo. Od njih nimamo ničesar. Ne spravijo nas v dobro voljo, niti nas ne naredijo ponosnih na skupnost, ki ji pripadamo. A porazi poskrbijo za to, da hitro ugotovimo, zakaj je do tega prišlo, in da ob spremljanju športa postanemo tudi njegovi dobri poznavalci. Takšna je usoda nas, navijačev. Ob kavi in pivu se merimo, kdo bo podal bolj prepričljivo analizo. V petek znamo predvidevati, kaj se bo na športnih prizoriščih dogajalo, v ponedeljek pa še bolj natančno, zakaj se nekaj ni zgodilo tako, kot smo predvideli.

Treba je znati sprejemati napake in poraze

Zmage, naslovi, medalje so vrhovi,  h katerim šport stremi. A to ni vse, kar je v športu vredno povzdigovati na oltar. Tudi porazi imajo svojo težo. Večjo, kot si navijači lahko predstavljamo. Seveda nihče ni vesel in srečen, ko mu ne uspe. A zgolj in edino se skozi poraz športnik lahko nauči zmagovati. Sprejemanje poraza in učenje iz lastnih napak sta osnovi vsakega športnega uspeha. Tako kot se učimo hoditi ali voziti kolo. Brez padcev, bušk in joka še nihče ni shodil in se naučil voziti kolesa.

Športniki to hitro spoznajo, še posebej, če imajo ob sebi mentorje in trenerje, ki jih znajo prepričati, da je zmagovanje cilj in ne pot. Sprejemanje napak, iskanje odgovornosti pri samem sebi, potrpežljivost in učenje od boljših so lastnosti, ki jih potrebuje vrhunski športnik, da nekoč postane zmagovalec. Javnost oz. navijači običajno takrat vidimo povsem druge lastnosti in "strokovno" delimo športnike na šampione in "luzerje". Čeprav ni, se vse zdi zelo preprosto.

Prav zato ob porazih bolj kot o sprejemanju porazov ter učenju iz njih poslušamo analize o tem, kdo mora sprejeti odgovornost in kdo se mora posloviti. Javnost pač ve, kaj je prav. Ko čez leta z distance analiziramo kakšne zelo uspešne športne zgodbe, pogostokrat ugotovimo, da se kakšna takšna zgodba ne bi nikoli zgodila, če bi zaradi porazov kakšen trener že prej odstopil ali pa športnik vrgel svoje smuči, nogometne čevlje ali kakšen drug kos opreme v kot.

Alex Ferguson je bil "luzer"

Kariera enega najboljših nogometnih trenerjev Alexa Fergusona zagotovo ne bila enaka, če mu po treh uvodnih sezonah razočaranj na klopi Manchester Uniteda leta 1990 ne bi uspelo osvojiti prve lovorike v angleškem pokalu FA. Prvi naslov prvaka Anglije je nato dočakal šele v sezoni 1992/1993. Danes se Fergusona vsi spominjajo po 13 naslovih v premier ligi, petih naslovih v pokalu FA, dveh naslovih v ligi prvakov in še številnih drugih dosežkih. Njegovih prvih treh sezon se redkokdo rad spominja. A več kot očitno je, da so bile prav te tri sezone ključne, da je Alex Ferguson postal eden najboljših nogometnih trenerjev vseh časov. Legenda angleškega nogometa Alex Ferguson Foto: Reuters

Takšnih in podobnih športnih zgodb je v športu na tisoče in neprimerljivo več, kot je zgodb o zmagovalcih. Prepričanje, da lahko športnike delimo na "luzerje" in šampione, ni samo zgrešena, pač pa je v popolnem nasprotju bistva športa.

Geslo Citius, Altius, Fortius (hitreje, višje, močneje) je z razlogom postalo olimpijsko geslo. Vsi ne morejo osvojiti zlate medalje, prav vsi pa so lahko boljši in napredujejo. Tudi tako, da se učijo od tistih, ki jih premagajo in so v danem trenutku boljši od njih. Poraz je lahko še kako dobrodošel, če le znaš iz njega potegniti tisto, kar ti manjka. Kot zmaga je pomembno, ali znaš ugotoviti, zakaj je bil tekmec od tebe boljši. Zmagati pa ne pomeni zgolj premagati tekmeca, ampak izboljšati sebe. Tudi če je takrat tekmec boljši.

Športniki zato poraze razumejo drugače kot navijači in splošna javnost. Pogosto so dobrodošli in nujno potrebni.

A ne samo v športu. Življenje na vseh področjih je sestavljeno iz zmag in porazov. In povsod radi sprejemamo samo zmagovalce, v prepričanju, da tisti, ki je doživel poraz, ni vreden, da mu zaupamo še naprej. Namesto da bi se posamezniki v gospodarstvu, politiki in drugih sferah javnega življenja učili na napakah in jih sčasoma tudi popravili, je najbolj enostavno zahtevati, da morajo leteti glave. In tako iz kroga v krog, iz napake v napako.

Kaj smo se naučili?

V minulih tednih smo bili priča močnemu medijskemu pogromu na račun organizatorjev svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju. Pozivi k iskanju krivcev in pozivanju k odgovornosti so bili pričakovani del naše ustaljene folklore. Manj pričakovan je bil odziv predsednika SZS Enza Smrekarja, ki je brez omahovanja priznal, da so bile storjene določene napake in ocene. Prav tako njegova odločitev, da angažira skupino posameznikov, ki niso bili neposredno vpleteni v načrtovanje in organizacijo dogodka, da pripravijo analizo teh napak.

Zakaj? "Zato, da se lahko na teh napakah naučimo in jih ob naslednji priložnosti ne ponovimo." Tako razmišljajo športniki. Tako razmišljajo zmagovalci.

Kako radi slišimo, da smo Slovenci športni narod. Pa saj smo oz. imamo izjemne športnike. Na številnih drugih področjih nam ne gre tako dobro. Čeprav v uspehih športnikov iščemo navdih, da bi bili uspešni tudi na drugih področjih, pa nam ne uspeva vedno. Tudi zato, ker težko razumemo, da je ena od ključnih lastnosti uspešnih športnikov učenje iz porazov in ne premagovanje tekmecev.

Prizor z letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici, ki ni bil prav pogost. Foto: Grega Valančič/Sportida