Tito in jaz

Ali je bilo res? Ali je res tako hudo? Ne, niti slučajno, v te pravljice ne verjamejo niti otroci. V slovenskih šolah in vrtcih se že dolgo časa ne poveličujeta lik in delo tovariša Tita. To je dejstvo. Kdor ima doma otroke ter vsaj pasivno spremlja njihovo vzgojo in izobraževanje, ve, da so histerični odzivi omenjenega ministrstva ne samo nepotrebni, ampak tudi povsem neumestni.

To dejansko samo kaže, da se na Titovo ime še vedno lepijo razne provokacije in zadrege. Že kmalu po njegovi smrti v osemdesetih so v javnosti začele krožiti napol legalne pesmi; v eni od njih je anonimni avtor hrepenel po preobrazbi v ptico, da bi lahko poletel na vejo drevesa zraven ljubljanskega kliničnega centra in na njej bolnemu predsedniku vsako jutro zapel najlepšo pesem. Pri tej poeziji – mimogrede, napisana je bila v srbohrvaščini – ni človek nikoli natanko vedel, za kaj pravzaprav gre. Stvar se je gibala na samem robu sprejemljivega, zdelo se je, kot da avtorji hodijo po britvi. Skratka, te pesmi je bilo mogoče razumeti kot izraz skrajnega cinizma, lahko pa tudi prav takšne naivnosti.

Pred podobno dilemo se je znašla tudi JLA, ko je nekoč neki desetar nekemu vojaku, kot se to reče v strokovnem vojaškem žargonu, "jebal" tisto, kar mu je najdražje, potem pa je ta ogorčen odvrnil, da mu je najdražji tovariš Tito.

O Titu seveda ne obstaja ena zgodba. Že sam dan mladosti, 25. maj, strogo vzeto ni njegov rojstni dan – rojen je bil namreč 7. maja. Se pravi, Tito je imel veliko rojstnih dni in nič manj življenj. Vsi poskusi, da bi se o njem končno povedala vsa resnica, zato na koncu nujno na neki točki spodletijo. Njegova zgodba se preprosto ne pusti uokviriti, vedno se kaka malenkost izmuzne in ostane zunaj.

Človek brez večjih težav sprejme dejstvo, da je bilo s socializmom s človeškim obrazom nekaj narobe. Brez dvoma. Z vsako državo, ki propade sama po sebi, je nekaj narobe. Toda ali to pomeni, da je šlo za totalitarizem, kakršen je vladal v vseh državah vzhodnega bloka? Pogovor z na primer češkim vrstnikom – in pri tem ni mišljen kakšen turistični pogovor, marveč kaj bolj poglobljenega, eden od tistih pogovorov, ob katerih se ne štejejo buteljke in škatlice cigaret – razkrije, da češkoslovaške izkušnje pravzaprav sploh niso primerljive z jugoslovanskimi, da so Čehi živeli v nekem povsem drugem svetu. Če se vse skupaj malo skrajša, to pomeni, da slovenski militantni antikomunisti počnejo natanko tisto, kar očitajo komunistom: potvarjajo zgodovino, svoje osebne frustracije prodajajo kot resnico!

Če je kdo mogoče v zadnjem času na hrvaški TV spremljal dokumentarno serijo Jugoslavenske tajne službe – če bi bila zadeva manj pretenciozna, bi lahko bila celo spodobna –, kjer so avtorji zelo kritični do Tita in komunistov, je morda opazil neko podrobnost: ko se v kadru pojavi Tito, ga najavi in spremlja zanimiv glasbeni motiv, namreč pesem Steg Partije (ena od najprepričljivejših komunističnih pesmi). Učinek je komičen, zlasti pri tistih gledalcih, ki so nekoč to pesem z vsem dolžnim zanosom prepevali v šolskem pevskem zboru. To pravzaprav najlepše ponazarja temeljno težavo: na eni strani dejstva, ki govorijo proti Titu, na primer zunajsodni poboji, ki mu prav gotovo niso v čast, na drugi strani glasbeni motiv, ki mobilizira čustva in z njimi tisto drugo zgodbo, v kateri je Tito na čelu zmagovite partizanske vojske in … Kot rečeno, v slovenskih šolah in vrtcih danes ni mogoče govoriti o kakšnem poveličevanju Tita. Obstajajo pa državljani, ki na žalost niso nikoli doživeli kapitalizma s človeškim obrazom. In najbrž je treba v tej smeri iskati tudi razlago za omenjeni odziv ministrstva: očitno njegovi uslužbenci tako garajo, da je to že začelo vplivati na njihovo zdravje. Takim ljudem bo treba dati nekaj dni oddiha, da si opomorejo, ohladijo glave in nehajo početi neumnosti, ki ne koristijo prav nikomur.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.