Tablete, čaj in neplodnost

Vsak šesti slovenski par ima težave s plodnostjo, ugotavljajo strokovnjaki. Smernice kažejo, da se bo s to težavo že v nekaj letih spopadal vsak tretji slovenski par. Še pred nekaj desetletji pa je imela večina parov težave s preveliko plodnostjo. Kako se časi spreminjajo. (Ali ni zanimivo, da se neplodnost pojavi tudi pri mnogo zdravih živalih, ko jih zaprejo v kletko živalskega vrta?) Ko sva z ženo opazila, da tudi nama ne gre vse kot po maslu, sva se odpravila h ginekologu. Pravzaprav je šla samo ona, jaz pa sem jo čakal pred vrati ordinacije. In je dobila tablete. Potem se je začelo. Prvi mesec – nič. Drugi, tudi nič. In v tretje tudi ni šlo. Ginekolog je dvignil roke in dejal, da si bo treba pomagati "in vitro". Po domače se temu reče "z epruveto". V praksi pa zdravniki spočetje opravijo v laboratoriju, kar ni etično sprejemljivo prav za vsakogar. Kaj o tem meniva midva, naju sploh ni vprašal. Mene pravzaprav niti videl ni, kaj šele da bi me poslal na pregled. Osupla sva se spraševala, ali je zdravljenje neplodnosti res samo v obliki trimesečnega jemanja tablet, če pa to ni uspešno, sledi epruveta. Slučajno sva ravno takrat spoznala drugega ginekologa zdravnika, ki se je ukvarjal prav z neplodnostjo. Beseda je dala besedo in sva šla k njemu. Najprej naju je pregledal. Po enem letu čakanja, da si je telo opomoglo, je moja draga dobila enake tablete. Razlika pa je bila v doziranju, dodatnem nadzoru z ultrazvokom in izračunu plodnih dni. Tokrat nam(a) je uspelo! V trenutku sva pozabila na ure čakanja, stotine narejenih kilometrov in letalske prevoze, ki sva jih zaradi službe v tujini morala narediti med terapijo. Pravzaprav vse skupaj ni bilo nič v primerjavi z večletnimi odisejadami nekaterih parov, ki v želji po otroku ne žrtvujejo samo svojega časa in denarja, ampak včasih tudi zdravje in počutje. Vajo sva kljub napornosti ponovila. Podobno, uspešno. Občutki pa nepopisni. Dobesedno. Brez zamere, tudi Cankarjev talent ne bi bil dovolj dober, da bi to prelil na papir. Slednjič sva se odločila, da bova poskusila še enkrat. Najprej na posvet. Ginekologinja nama je opisala, kaj bi bilo treba. Zaradi starosti in novih tablet namreč vse skupaj ni bilo več tako preprosto. Tablet bi bilo več, da bi lahko upali na uspeh. Žena je ob misli na ponovne doze tablet, ki imajo tudi stranske učinke, zavzdihnila: "Je še kakšna druga možnost?" Ginekologija se je naslonila na stol in nama navrgla: "Dve moji pacientki sta že zanosili s čajem iz Stične." Pogledala sva nejeverno. A ginekologinja se je le nasmejala. Ker nama zelišča niso tuja in veva, da primerni čaji ne morejo škoditi, sva bila namiga pravzaprav vesela. Res sva se odpravila v stiško samostansko lekarno. Magister farmacije, ki nadaljuje delo pokojnega patra Simona Ašiča, nama je predpisal čaj. Čeprav gre za posebno mešanico, je bila cena nižja od primerljivih cen čaja v običajni trgovini. Tako je tudi moja draga začela piti čaj. Tri skodelice na dan. Brez panike, okus je bil običajen – nobene grenkobe ali česa podobnega. Nobenih stranskih učinkov. Le vztrajnost pri pitju. Po poldrugem mesecu dni sva ugotovila, da pričakujeva. Vem, da bo marsikdo nejeverno zmajal z glavo. Ali celo vse skupaj označil za laž. Tako kot neka ginekologinja, ko ji je žena povedala za čaj. Pravzaprav mi je vseeno. Moj dokaz, da ne lažem, se namreč ravnokar glasno plazi po dnevni sobi in zahteva, da preneham pisati. Amen.