T2 Trainspotting ali kaj ste počeli pred dvajsetimi leti

Jaz zase točno vem. Pred približno dvajsetimi leti, potem ko sem dal odpoved varni in zanesljivi službi ter se za zmeraj odpovedoval programirani karieri, mednarodnim službenim potem, hotelom višje kategorije, prevozom s taksiji po azijskih metropolah in neskončnim prodajnim sestankom, ki se stekajo en v drugega, sem prišel na tedanji Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi se tam z enega najuglednejših slovenskih podjetij prepisal na tedaj popolnoma neznano in še v povoje zavito mikropodjetje, ki sem ga soustanovil nekaj let poprej.

"Kaj pa počnete?!" se je nad menoj hudovala referentka, ki je urejala moje papirje. "Zapuščate zanesljivo službo in se odpravljate v popolnoma neznano? Ali vam je res treba tega?!"

Bil sem tako presenečen nad njenim komentarjem, ki je bil v blagozvočni rimi z reakcijo moje okolice na odločitev, da grem na svoje (A ti je res treba tega?), da sem zmogel v odgovor samo zamrmrati nekaj nedoločenega. Pri sebi pa sem točno vedel, zakaj sem to naredil.

Izbral sem življenje, bi rekel Mark Renton.

Trainspotting, dvajset let nazaj

Mark Renton je (bil) glavni junak britanskega filma Trainspotting (1996), ki je (tudi pri nas) prišel na spored približno dvajset let nazaj in v naslednjih tednih in mesecih hitro postal hit in kult ter eden najbolj cenjenih filmov tistega časa. Subverziven, agresiven in naspidiran, nenehno podložen z dobro izbrano in sugestivno glasbo, opremljen s fluidno in inovativno režijo, zabeljen s pikantnimi glavnimi junaki, njihovimi dialogi in drogeraškimi prigodami, ko so v iskanju naslednje doze pripravljeni prekršiti vse tedanje družbene konvencije (recimo ukrasti televizor iz doma upokojencev), cinefilsko razpoložen v času videokaset ter nenehnega debatiranja o kakovosti posameznih filmov, še posebej različnih bondiad, je Trainspotting hitro postal filmski glasnik svoje generacije, ki tudi dve desetletji po nastanku ni izgubil svoje nostalgične moči, čeprav ponovni pogled tega filma, ki sem si ga privoščil v zadnjih dneh, pokaže, da se leta poznajo tudi njemu.

Seveda, v zadnjih dvajsetih letih je življenje pustilo sledi na vsakem od nas. Le zakaj bi bilo to prihranjeno ravno Trainspottingu?

Vpliv prvega Trainspottinga

Takrat si moral imeti vse od Trainspottinga: knjigo, zgoščenko in DVD. Foto: Samo Rugelj Trainspotting so imeli za Peklensko pomarančo devetdesetih, za britanski odgovor na ameriški odgovor na Tarantinov Šund, ki je nastal dve leti poprej, in za filmsko luč, ki bi lahko kazala prihodnost evropskemu filmu, saj je Trainspotting nastal v okviru tedanjega (pan)evropskega studia PolyGram. Ko smo gledali Trainspotting, smo upali, da so Danny Boyle kot režiser, John Hodge kot scenarist adaptacije romana Irwina Welsha (pri nas je izšel leto dni po filmu v prevodu Andreja Skubica) in igralska ekipa z Ewanom McGregorjem na čelu, našli formulo, s katero se lahko filmska Evropa tudi v smislu števila svojih kino gledalcev uspešno zoperstavi Hollywoodu: produkcija majhnih, ostrih, vsebinsko inteligentnih in vseevropsko prikazovanih filmov, ki vlečejo angažirano občinstvo, jo aktivirajo, navdihujejo, plemenitijo in osvobajajo. Takrat si moral imeti vse od Trainspottinga: knjigo, zgoščenko in DVD.

Ta "evropska" iluzija je potem trajala še nekaj let: naslednje leto je prišel v kino huronski hit Do nazga, ki ga je poganjal brutalno agresivni Begbie iz Trainspottinga (Robert Carlyle), dve leti pozneje mu je (sicer v drugem žanru) sledil Notting Hill, Francozi so naredili Amélie in Nepovratno itn.

Tudi pri nas je bilo tedaj videti, da bo slovenski film kar eksplodiral. Leto dni po Trainspottingu sta premiero doživela Košakov Outsider in Šterkov Ekspres, ekspres, naslednja leta pa so potem rodila še kar nekaj hitov, od V leru, prek Zadnje večerje, Porno filma in Jebiga.  

Vendar pa se je iluzija kmalu razblinila. Danny Boyle je začel snemati v Ameriki, z občasnimi vračanji nazaj na rodno grudo, Ewana McGregorja je prav tako pograbil Hollywood, studio Polygram se je v naslednjih nekaj letih sesul sam vase in pokopal vse upe, da bi tudi Evropa kdaj imela močan filmski studio.

Evropa in evropski film sta se v naslednjih dvajsetih letih močno spremenila.

Čeprav je T2 Trainspotting režijsko in scenaristično bolj polikan film (tudi nastal je s precej višjim proračunom), je ekipa naredila dostojno in spodobno nadaljevanje.

T2 Trainspotting

To je jasno tudi takoj na začetku filma T2 Trainspotting. Ko se Mark "Rent Boy" Renton (Ewan McGregor), tisti Renton, ki se je pred dvema desetletjema odpovedal drogam in izbral življenje, potem pa se je po uspešni "poslovni transkaciji", v kateri je njegova klapa preprodala nekaj kilogramov heroina, v hipnem navdihu fanatizma odločil, da bo prevaral sotovariše, ukradel skupen denar in pobegnil z britanskega otoka, po dveh desetletjih spet vrača nazaj v rodni kraj, ga tam pričaka mladenka z informacijskimi letaki o mestu Edinburg.

Renton, šokiran, da mu hoče nekdo, ki ga po naglasu ima takoj kot tujca, spromovirati njegovo rojstno mesto, malce jezno vpraša mladenko: "Pa od kod si ti?"

"Iz Slovenije," odvrne dekle.

Ko je Renton pred dvema desetletjema odšel iz Edinburga, je bila Slovenija še daleč tako od Evropske unije kot tudi od evra.

Renton je človek, ki mu je v življenju uspelo. Vsaj kaže tako. Z ukradenim denarjem se je preselil na Nizozemsko, si tam uredil življenje, se poročil, dobil otroka. Kaj pa se je v tem času zgodilo z njegovimi kompanjoni?

Nič takega. Videti je, da vsak po svoje še naprej gnijejo v Edinburgu, bodisi v zaporu (Begbie), v nenehnem planiranju tiste prave priložnosti (Sick Boy) ali pa v nekakšnem ravnotežju med nebesi in peklom (Spud). Vsega je seveda kriv Renton in denar, ki ga je ta vzel s seboj.

Tako namreč vsi trije prepričujejo sami sebe: če bi takrat dobili tisti denar, svoj delež, potem danes ne bi bili tam, kjer so, narkomani in kriminalci v krizi srednjih let: brez preteklosti za seboj in brez prihodnosti pred seboj.

T2 Trainspotting, nadaljevanje

Ko se Renton tako po dvajsetih letih vrne v mesto, se seveda vse spremeni, njegov prihod dogajanje spet spravi v pogon. Treba je poravnati stare račune, treba je razčistiti, kaj se je zgodilo, treba je izreči nov manifest življenja, treba se je dokončno odločiti, kaj boš počel in naredil iz svojega življenja. Oziroma s preostankom svojega življenja. Maske hitro padejo in preteklost kmalu dohiti vsakega od njih.

Ko sem se odpravljal na ogled T2 Trainspotting, sem bil malce v dvomih, ali je to prava odločitev. Bal sem se, da mi bo pokvaril okus po prvem delu, uničil spomine na filmsko mladost in mi za zmeraj zameril Dannyja Boyla ter ekipo. Ta se je namreč odločila prelomiti pravilo enega in neponovljivega filma ter v maniri sodobne filmske reciklažne tehnike tudi iz moderne filmske klasike iztisniti nadaljevanje.

Med filmom sem se počasi sprostil. Čeprav se bo kdo smejal, ker je Renton svojo heroinsko odvisnost zamenjal za endorfinsko, saj zdaj zagnano teče po okoliških hribih, čeprav je T2 Trainspotting režijsko in scenaristično bolj polikan film (tudi nastal je s precej višjim proračunom), je ekipa naredila dostojno in spodobno nadaljevanje, ki z mnogimi nostalgičnimi pobliski v preteklost, z aluzijami na dogodke in prizore iz prvega dela piha na dušo občinstvu, ki je prvi del gledalo v kinu, zdaj pa, tako kot junaki, prav tako pristalo v srednjih letih, obenem pa prinaša zgodbo, ki jo z nekaj pozornosti lahko pohrusta in prebavi tudi tisti, ki je iz takih ali drugačnih preskočil prvi Trainspotting.

Morda pa se mi, dvajset let starejšemu, vse to samo zdi.

Kaj ste torej vi počeli pred dvajsetimi leti?