Svoboda govora – Kje pa so meje in spoštovanje?

Pa smo ob tem v tem specifičnem dejanju dejansko pogledali in razumeli obe strani? Napadalce in napadene. Na kateri strani se je napad začel ali kaj je bilo prej, kura ali jajce!?

Dogodek je v samem bistvu sprožil eno samo temo - svoboda govora. Ob tem se lahko že takoj na začetku vprašamo, pa smo ljudje resnično popolnoma svobodni? Res lahko rečemo komurkoli vse, kar nam pade v tistem trenutku na pamet, res lahko drugemu govorimo, kako naj živi, kaj je prav in kaj narobe, se posmehujemo njegovim oziroma njihovim vrednotam. Če bi to bilo tako in tam, kjer nenazadnje je tako, prihaja do upora, do nasilja! In to je dejstvo.

Meje so povsod Določene meje so povsod, pri vseh in v vsem izrednega pomena in prav vsi bi se jih morali držati, saj živimo v skupnosti. Si lahko predstavljate svet brez meja? Da bi lahko vsak šolar rekel, kar mu pade na pamet svojemu profesorju ali profesor otroku? Da bi lahko vsak otrok rekel karkoli svojemu staršu ali starš otroku? Da bi lahko žena, mož, poslovni partnerji, neznanci govorili povsem svobodno, brez razuma, ki nam je kot ljudem dan. Kaj šele naredili in ne zgolj rekli.

Zato bi lahko namesto svobode izražanja začeli uporabljati tudi in predvsem spoštovanje drugačnosti, saj prav nihče kot posameznik ali narod ne bi smel svoje značilnosti družbe, v kateri živi, primerjati, kaj šele se postavljati nad njo ali omadeževati drugih, saj nas vse to posledično pripelje v stavek: Zdaj se pa pojdimo, kaj ali kdo ima prav!? Vsak seveda ima lahko svoj prav in v civiliziranih ter razvitih družbah zmeraj bolj govorimo, kako prav je, da poskušamo drug drugega poslušati in tudi slišati in se tako razumeti ter dojeti. No, vsaj včasih in v določenih primerih je to tako.

Zakaj nekdo počne nekaj, za kar točno ve, da je za eno kulturo popolnoma nesprejemljivo Ob dogodkih, kot se je zgodil v Parizu (in še marsikje), obstaja veliko vprašanj, zakaj? Vendar ta zakaj lahko postavimo na obe strani. Zakaj so napadalci napadli in storili tako okrutno dejanje. Po drugi strani pa se lahko vprašamo tudi, zakaj nekdo počne nekaj, za kar točno ve, da je za eno kulturo popolnoma nesprejemljivo in ob tem misli, da bo nekdo samo gledal!? Vsi vemo, kako je, kakšni so občutki, če te nekdo namerno užali, če laže o tebi, če ti psuje tebi drago oseb itd. Saj veste, kako učimo naše otroke: Sila silo rodi! Bodi ti bolj pameten … Pa s tem nikakor ne upravičujemo samih dejanj, a dejstvo je, da ni bilo prav ne eno ne drugo.

Nenazadnje pa so tudi naši forumi polni zlorab, napadanja, zbadanja, grdih besed, uporabljenih drug proti drugemu. In kje je tukaj svoboda govora, načina življenja itd. vseh!? Da ne govorimo o nasilju, ki se dogaja za zaprtimi vrati marsikaterih domov.

Zdaj pa tekmujmo, kdo bo koga!? In potem, da je mera polna, se naredi identična stvar, lahko bi rekli ponovi identična napaka - v danem primeru, ponovno karikatura, v smislu jaz, mi pa lahko vse, ni nas strah. In ob tem mislimo, da na drugi strani ni oseb, ki ne bodo rekli: Ja kdo pa ste vi, da lahko vse, mi pa ne.

Tako kot imate za seboj privržence vi, tako jih imamo tudi mi. Zdaj pa tekmujmo, kdo bo koga!? In kdo bo tukaj zmagovalec!? V tem smo poraženci VSI! Kako neumno, kako nedoraslo! Če so muslimani sami, znotraj njihovega sveta brutalno kaznovani, če narišejo kakršnokoli podobo (ki bi bila zagotovo pozitivna) njihovega preroka, se sploh tisti, ki poseže v nekaj takega in si vzame to pravico ter svobodo, vpraša, kaj s tem povzroči določeni osebi, kaj šele družbi!? Če bi se, in če bi razumel, mislim, da bi uporabil meje in spoštovanje. Na to je v četrtkovem nagovoru opozoril tudi sam papež Frančišek in predsednik francoske države Francois Hollande.

Spoštujmo sebe in spoštujmo druge v njihovi drugačnosti Vprašanje je, če se bo zgolj posluževanje ideje o absolutni svobodi govora človeka kot posameznika ali skupnosti pripeljalo svet v mir. Ljudje namreč potrebujemo meje in predvsem potrebujemo medsebojno spoštovanje. Popolna svoboda namreč ne obstaja, saj jo skupnost onemogoča! Izzivanje, brutalno poseganje v drugo osebo ali skupnost nikoli ni in nikoli ne bo prineslo ničesar dobrega. Lahko pa se poslušamo, slišimo in spoštujemo v svojih različnostih, ki zahtevajo meje.

Če vemo, kaj je za nekoga boleče, do njega ne bomo cinični, zbadajoči ali uporabljali njegovo nesrečo v svoj prid, kajti na drugi strani ima ta oseba svojo zgodovino, vrednote, način življenja, vero, ki jo bo branila, saj bo s tem branila svoj bit, svoj obstoj, svojo individualnost. In brez tega nihče ne želi živeti. Zato spoštujmo sebe in spoštujmo druge v njihovi drugačnosti. To pa je svoboda vseh in za vse!