Ste ta teden že kupili kakšno knjigo?

Ta na svetlo spravi založnike z njihovimi stojnicami, poleg tega pa v njegovem okviru v več velikih slovenskih mestih poteka mnogo brezplačnih kulturnih dogodkov, povezanih s knjigami.
    
Kolikor sem se po ljubljanskem delu Slovenskih dni knjige sprehajal zadnje dni, je ta občasno kazal bolj žalostno podobo. Čeprav je bilo vreme večinoma lepo, čeprav je dogodek umeščen na reprezentativnem delu mesta okoli Magistrata, čeprav so knjige močno znižane in ves dan potekajo pogovori o knjigah, čeprav potekajo branja iz njih in čeprav je bilo o dogajanju kar nekaj medijskega poročanja, so stojnice pogosto samevale, na dogodkih pa je bilo občasno celo več ljudi na odru kot pod njim.
    
Kaj se dogaja?

Razkrajanje kulturne (knjižne) krajine?

V zgolj enem mesecu smo pri nas izgubili dve opazni kulturni instituciji. Nehal je izhajati časopis splošnega kulturnega formata Pogledi, v proces zapiranja pa je stopila knjigarna Modrijan, največja slovenska knjigarna, ki ni bila del kakšne knjigarniške verige (Ljubljana je aprila izgubila še eno knjigarno: zaprla se je tudi knjigarna založbe Učila v Mercatorjevem hipermarketu na Šmartinski). Ta dva dogodka, skupaj z obiskom Slovenskih dni knjige, kažeta, da zanimanje splošnega občinstva za kulturne dobrine, posebej tiste, ki so povezane s slovensko knjigo, še naprej usiha.
    
To se odraža tudi v splošnih številkah knjižnega založništva kot gospodarske panoge. V samo sedmih letih od leta 2008 do leta 2015 je slovenski knjižni trg upadel skoraj za polovico. To je seveda povzročilo mnoge logične sekundarne procese na področju knjig, od upadanja izhajanj določenih knjižnih žanrov do koncentriranja prodaje knjigarniških verig na tiste knjižne naslove, ki so jih izdale založbe, ki imajo v lasti te knjigarne.
    
Seveda to ne pomeni, da tiskanih knjig ni mogoče več dobiti skoraj nikjer več. Ravno nasprotno! V zadnjih desetih letih se je število knjižnih prodajnih mest razširilo na več kot tisoč po vsej Sloveniji, od bencinskih servisov in supermarketov do bolnišnic in letališča. Vendar je tamkajšnja prodajna ponudba zelo specifična, običajno omejena na lahkotnejše prevedene uspešnice in najbolj razvpite knjige posameznega trenutka. Romane slovenskih avtorjev boste na teh lokacijah lahko dobili zgolj izjemoma.
    
Morda bo kdo porekel, da se je svet tiskane knjige tako spremenil zaradi spletnega univerzuma, ki zadnja leta prav tako ponuja obilo knjig. Na tem mestu velja zato na kratko pregledati tudi spletno plat slovenskega založništva.

Kdo pa še bere tiskane knjige?

Ko se sem ter tja ob priložnostih, povezanih s slovenskimi knjigami, včasih tudi malo dušebrižniško bije plat zvona, da se premalo kupuje slovenske knjige, je eden od običajnih odzivov (na primer anonimnih komentatorjev) ta, da tako ali tako nihče več ne bere tiskanih knjig. Slovenskim založnikom zato priporočajo, naj raje izdajajo elektronske.
    
Mar res?
    
Pred nekaj leti sta se v Sloveniji odprli dve spletni platformi za izposojanje in prodajo elektronskih različic knjig. Prva je bil Biblos, ki ga upravlja založba Beletrina, prvenstveno pa je bil namenjen knjižnicam. Te odkupujejo elektronske različice knjig za nadaljnjo izposojo svojim članom, zato je poslovni model Biblosa močno vezan na javna sredstva. Poleg Biblosa, ki omogoča nakup in/ali izposojo e-knjig, imamo pri nas še e-knjigarno Mladinske knjige, ki e-knjige samo prodaja in to platformo upravlja kot povsem tržni projekt.
    
Ponudba elektronskih knjig se pri nas seveda ne more primerjati s ponudbo tiskanih knjig, vendar ne moremo reči, da je nezanimiva. Če pogledamo naslove elektronskih knjig e-knjigarne Mladinske knjige, tam prevladujejo e-knjige iz njihove hišne založbe (poleg Mladinske knjige seveda tudi Cankarjeve založbe), ki so že v osnovi namenjene širšemu krogu bralcev. Med ponudbo je vsebinsko v ospredju lahkotnejša literatura, torej ljubezenski, erotični fantazijski in kriminalni romani, skupno pa ponujajo blizu 700 knjižnih naslovov. Na Biblosu je žanrska pestrost večja, tam je že zaradi ponudbe Beletrine in drugih založb večja izbira na področju humanistike in družboslovja, pa tudi izvirnega domačega leposlovja. Na Biblosu svoje knjige ponuja več kot trideset založb, skupno pa je tam na voljo približno 1.800 e-knjig. Znotraj tega najdete tudi slovenske klasike, ki že spadajo v javno domeno in podobno.
    
Ponudba e-knjig v slovenščini (skupaj kakšnih 2.500 e-knjig) je torej nekje na ravni zmožnosti slovenskega založništva. Vendar pa se tudi tukaj vse skupaj zapleta na področju prodaje.

Osebni primer

V navalu navdušenja nad novimi prodajnimi možnostmi za knjige smo tudi pri naši založbi pred časom izdali kakih deset elektronskih knjig. Večinoma smo izbrali tiste, ki so se dobro prodajale že v tiskani različici ali pa so imele dovolj izrazit trajni potencial knjižne vsebine, da bi si jo človek kupil kot vseživljenjsko učno oziroma priročniško gradivo. Ob tem smo močno znižali ceno, ki je bila nekje na dobri polovici tiskane knjige.
    
Pomembno je poudariti, da smo takšno, znižano ceno elektronske knjige lahko nastavili zgolj zato, ker smo stroške vsebine pokri(va)li že z izdajo tiskane knjige. Osnova vsake knjige, tako tiskane kot elektronske, je namreč njena vsebina. Ta je pri e-knjigah lahko celo dražja, ker je praksa, da avtorji pri njih dobijo večji odstotek od prodaje. Tudi DDV za e-knjige je precej višji od tistega pri tiskani. Če bi pripravljali izide knjig zgolj v e-obliki, končna cena torej ne bi bila nič nižja od tiskane različice – kvečjemu višja zaradi predvidene nižje prodaje v številu izvodov.
    
Elektronske knjige imajo tako lahko nižjo ceno zgolj ob predpostavki, da se stroški nastanka vsebine (avtorske pravice za osnovno besedilo, morebiten prevod, lektura, urejanje, oblikovanje) pokrijejo s tiskano izdajo. Zaradi vsega tega tudi cene elektronskih knjig v Ameriki zadnje čase niso več (bistveno) nižje od tiskane knjige, včasih so celo višje.
    
Prodaja naših e-knjig na obeh omenjenih slovenskih kanalih in tudi v Apple Storu je kmalu povedala svoje. Osnovni kupec teh knjig so bile knjižnice, ki so jih kupile po nekaj deset izvodov za nadaljnjo izposojo svojim uporabnikom. Medtem pa smo lahko individualne kupce preštevali na prste ene roke ali dveh. Ko smo upoštevali zgolj stroške in organizacijo, ki smo jo imeli s pripravo elektronskih različic svojih knjig iz že narejene knjižne vsebine, in jih primerjali s prihodki od prodaje teh knjig, so se pokazale rdeče številke.
Tako se v Sloveniji najbrž najbolj obrestuje izdajanje zgolj elektronskih knjig lahkotnih žanrov. Tu smo potem hitro spet pri vprašanju, ali gre za to namenjati javna sredstva, kar pa je zgodba, ki ima dolgo brado že tudi na področju tiskanih knjig.
    
Kam torej izginjajo slovenski kupci knjig, če jih je vse manj pri tiskanih knjigah, pri elektronskih pa jih je prav tako (za zdaj) zgolj peščica?
    
Tudi na to je nekaj odgovorov.

Sklep

Nekateri pač priznavajo, da so povsem nehali kupovati in tudi brati knjige. Nekateri berejo samo še knjige v angleščini (ali kakem drugem tujem jeziku). Nekaterih knjige preprosto ne zanimajo več. Število teh se je v zadnjih petnajstih letih močno povečalo.
    
Nekateri pa ostajajo. Kupujejo in berejo knjige v slovenščini. Reimaginacija slovenskih knjižnih klasikov Boštjana Gorenca z naslovom Slolvenski klasiki iz začetka tega leta se je prodajala kot vroče žemljice. Goran Vojnović si je moral pred nekaj dnevi vzeti debelo uro, da je podpisal vse prednaročniške izvode svojega novega romana Figa, ki je pravkar izšel. Največja slovenska knjigarna Konzorcij je bila včeraj zvečer nabito polna, ko je novinar Boštjan Videmšek predstavil svojo novo knjigo Na begu. Eden najboljših lanskih prevodnih romanov Stoner Johna Williamsa je bil v nekaj mesecih razprodan in je že izšel v mehki različici. Enako se je zgodilo z italijansko literarno senzacijo Eleno Ferrante, ki smo jo lani dobili v prvem slovenskem prevodu njenega romana Dnevi zavrženosti. Oba sta po približno enaki ceni na voljo tudi v elektronski različici.
    
Kupci slovenskih knjig ostajajo. Zaradi njih ostajamo tudi založniki in knjigotržci.
    
Tudi tega tedna še ni konec.
 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.